Marko Iršič

Večina ljudi razume konflikt kot prepir ali celo pretep ter meni, da so konflikti škodljivi in da se jim je najbolje izogibati. Po drugi strani pa strokovnjaki ugotavljajo, da so konflikti v medosebnih odnosih neizogibni in da je ključnega pomena, kaj se z njimi naredi. Eden od štirih glavnih vzrokov za neuspeh v zakonu je namreč pomanjkanje spretnosti za reševanje problemov in konfliktov. Smiselno je torej, da razvijamo svoje sposobnosti za njihovo obvladovanje in reševanje.

Da bi bili bolj motivirani za razvijanje umetnosti obvladovanja konfliktov pomaga, če imamo pred očmi koristi, ki jih (razrešeni) konflikti prinašajo in možne negativne posledice nerazrešenih konfliktov. Če konfliktov ne razrešujemo, tvegamo poslabšanje vzdušja, upad komunikacije in slabitev odnosa, ter sčasoma njegovo prekinitev ali pa porast nasilja v odnosu. Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki nerazrešenih konfliktov, saj dokler le teh ne razrešimo, odnos ne more napredovati na zadevnem področju. V še težjih primerih pa lahko nerazrešeni konflikti povzročijo tudi duševne ali psihosomatske bolezni. Najmilejša posledica konfliktov, ki bi jih morali razrešiti, a jih ne, pa je motnja optimalnega delovanja tako posameznikov kot tudi odnosa ali skupine kot celote.

Po drugi strani pa konflikti prinašajo celo vrsto pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da ozavestimo probleme in najdemo ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo energijo, omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo odnos. Poleg tega razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja in poglabljanju razumevanja sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje, prinašajo višjo raven kulture v interakciji ter omogočajo večje zaupanje tako sebi kot drugemu.

Da bi se lahko na konflikte bolj konstruktivno odzivali, je potrebno, da se jih naučimo hitreje opaziti. Na ta način bomo imeli več časa za izbiranje ustreznega odziva nanje in več časa za iskanje njihove rešitve. Kolikor hitreje konflikt opazimo ali celo predvidimo, toliko lažje ga rešimo ali obvladamo. Če ga prepoznamo šele takrat, ko se dva že divje prepirata ali celo stepeta, so možnosti za uspešno obvladovanje precej manjše.

Poleg tega, da konflikte čim prej opazimo, pa je potrebno tudi, da se urimo v njihovem obvladovanju. Za začetek se lahko urimo v reševanju in obvladovanju majhnih konfliktov v odnosih, kjer obe strani hočeta dobro sodelovanje ali dober odnos. Sčasoma se lahko izurimo v konstruktivnem obvladovanju konfliktov do te mere, da nam tudi večji konflikti ali konflikti v slabših odnosih ne bodo povzročali več težav.

Spreminjanje vedenjskih vzorcev
Če bomo vse delali kot doslej, bodo tudi posledice naših dejanj ostale podobne. Če hočemo torej spremeniti izide konfliktov, ki se pojavijo, moramo najprej spremeniti naše odzivanje nanje. Vendar pa je konflikt v splošnem stresna situacija in bolj ko je situacija stresna bolj so naši odzivi avtomatični. Zaradi tega se tudi pogosto zgodi, da se med konfliktom vedemo tako, kot se sicer ne bi in nam je kasneje žal, a ko naslednjič pride do konflikta, spet reagiramo podobno. Pomembno je, da poiščemo način, na katerega bi se želeli odzivati. Če ne najdemo boljšega odziva, potem je nesmiselno pričakovati, da se bomo naslednjič odzivali drugače. Ko ga odkrijemo, pa se moramo v njem izuriti do te mere, da bo postal bolj ali manj avtomatičen. V stresu konflikta namreč ne bomo sposobni razmišljati, kako bi lahko reagirali, ampak se bomo tako ali drugače avtomatično odzvali.

Konflikt je potrebno razdeliti na manjše dele
To, kar v splošnem razumemo pod izrazom konflikt, je v resnici posledica cele vrste manjših konfliktov, ki se naenkrat zgrnejo na odnos ali skupino. Potrebno je prepoznati konflikte ali neusklajenosti, ki se ob prepiru pokažejo in reševati posamezne neusklajenosti, ne pa vseh hkrati. Če bomo hoteli rešiti vse naenkrat, po vsej verjetnosti ne bomo rešili ničesar, ostal pa bo občutek, da se ne da ničesar rešiti.

Vzgoja za obvladovanje konfliktov
Če sami ne znamo obvladovati konfliktov, zaman pričakujemo, da jih bodo znali naši otroci, zato je prva dolžnost staršev v tem oziru, da se naučijo obvladovati lastne konflikte, saj bodo šele potem znali pri tem pomagati svojim otrokom. Otroci se namreč osnovnih vzorcev v odnosih, še posebej pa načinov soočanja s konflikti, naučijo predvsem v družinskem okolju. Tako kot so se naučili doma, se bodo kasneje na konflikte odzivali tudi v lastnem zakonu.

Vse prepogosto pa je bolj ali manj edini nauk, ki ga otroci slišijo od svojih staršev le: "Otroci, nehajte se prepirati!". Tudi v ozadju otroškega prepira so neusklajenosti, ki jih otroci ne znajo bolj konstruktivno razrešiti in namesto, da jih samo mirimo in s tem privzgajamo prepričanje, da se ne da ničesar rešiti, si lahko vzamemo čas in jim pomagamo, da bodo prepir konstruktivno razrešili in s tem razvijali tako svoje sposobnosti obvladovanja konfliktov, kot tudi prepričanje, da je razreševanje mogoče.