Matej Žlajpah

Miro Cerar zapiše takole: "O odgovornosti je nemogoče govoriti brez občutenjskega oziroma čustvenega naboja/.../ Odgovornost je vezivo človeške družbe, saj vzpostavlja eno najpomembnejših družbenih vrednot: zaupanje. Zaupamo lahko le človeku, ki je odgovoren/.../ Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da smo za svoja ravnanja odgovorni predvsem individualno. Ne iščimo izgovora v kolektivni odgovornosti ter ne dopustimo razpršitve do te mere, da se na koncu zdi, kot da ni nihče odgovoren za nič. Na nevarnost in nesmisel takega mišljenja nas lepo opozarja znani rek: Nobena kapljica ne misli, da je povzročila poplavo." (Pravna Praksa, 28.10.2010, Leto 29/964, št. 42, str. 3)

Te besede nam lahko predstavljajo dobro izhodišče za razmislek o mediaciji. Ena izmed bistvenih odlik mediacije, v primerjavi z drugimi bolj formalnimi, oblastveno strukturiranimi in na moči ter prisili osnovanimi postopki, je predvsem v tem, da so stranke same, in nihče drug, odgovorne za sprejemanje (morebitnih) sporazumnih odločitev. V mediaciji ni nikogar, ki bi sprejemal odločitve namesto strank; drugače povedano: stranke se te odgovornosti ne morejo znebiti oziroma je ne morejo prenesti na drugega, v kolikor želijo obdržati nadzor nad postopkom in izidom mediacije. Za uspešen potek mediacije je pomembno, da se stranke te odgovornosti zavedajo, saj bi bilo napak to preprosto predpostavljati. Čeprav je odločitev za vstop v mediacijo močan znak za poznavanje te odgovornosti, pa danes obstaja že kar nekaj situacij, v katerih so stranke s strani drugih oseb ali institucij napotene na mediacijo. Mediatorjeva naloga je torej, da preveri zavedanje te odgovornosti. V kolikor ta ni podana, jo je potrebno ozavestiti in jo razjasniti s primernimi besedami.

Zakaj je odgovornost strank v mediaciji sploh pomembna? Ali ne bi šlo tudi brez nje? Cerar v zgoraj navedenem citatu pravi, da odgovornost vzpostavlja zaupanje, saj neodgovornemu ne moremo zaupati. Torej, če želimo doseči sporazumno rešitev, bo obstoj odgovornosti, kot predpogoj zaupanja, nujen. Pomislimo, koliko se lahko v vsakodnevnem življenju zanesemo na neodgovorne ljudi, koliko smo takšnim ljudem pripravljeni popustiti, z njimi sočustvovati, biti z njimi empatični, spoštovati njihove interese in želje ..., še posebej, če so nas pred tem že razočarali? Odgovornost je torej predpogoj zaupanja, zaupanje pa eden izmed predpogojev sporazumne rešitve.

Za mediatorje to pomeni, da bo ob pomanjkanju odgovornosti, pred ustvarjanjem in delanjem na rešitvi, prej potrebno razjasniti vprašanje odgovornosti. V nasprotnem bodo lahko dogovori, sporazumi ali rešitve krhki, kratkotrajni in navidezni. Z odgovornimi strankami bo lahko mediator gradil na zaupanju, skupaj z njimi konstruktivno iskal predloge in možnosti za rešitve, razprava bo iskrenejša in bolj vsebinska, saj se stranke ne bodo (v tolikšni meri) ukvarjale z vprašanji kot so: ali naj ji zaupam, kaj pa če ne misli resno, ali se bo držal sporazuma, ..., ampak bodo to preprosto predpostavljale in se bolj osredotočile na iskanje vsebinskih rešitev.

Postopek mediacije pa ima še dodatno pozitivno lastnost (poleg vseh ostalih), ki omogoča, da odgovornost in zaupanje prideta do izraza. Mediacija omogoča strankam nastopati brez mask, v smislu, da so lahko tisto, kar so. Niso avtomatično ali prisilno postavljene v neko vlogo, kot je npr. toženec-tožnik, delodajalec-delavec, dolžnik-upnik. V mediaciji jim ni potrebno prevzeti takšne vloge, če pa jo, pa jo lahko z empatijo in sočustvovanjem opustijo. S slednjima lahko stranke razumejo položaj druge, razumejo se kot ljudje, ki so v določenem položaju ali situaciji. Formalne vloge velikokrat predstavljajo oviro vsebinski razpravi, saj si forma velikokrat podreja vsebino. V mediaciji pa vsebine ni potrebno podrejati ali prilagajati vsebini, ampak se lahko z vodenjem in sooblikovanjem mediacije formo prilagodi vsebini. Pomembnejše postane, kaj govorimo, čutimo, mislimo, si želimo, ne pa s katerim postopkom in obliko bomo izrazili naše želje, interese ali potrebe. Naše želje tako ne bodo spregledane zaradi morebitnih formalnih pomanjkljivosti vloge ali zahtevka, hkrati pa bomo namesto s pravnimi argumenti naše želje podprli s pristnimi in iskrenimi potrebami ter interesi.

Če sklenem, mediacija nam s prevzemanjem odgovornosti, ustvarjanjem zaupanja in s pristnim nastopanjem omogoča doseči obojestransko zadovoljive rešitve, ki ne bodo rezultat prisile in (pravne) moči, ampak rezultat razumevanja in spoštovanja drug drugega kot človeka.