Kako se odzivamo, ko nam čutenja uidejo iz rok? Nekaj smernic za razreševanje nesoglasij
Zavezništvo
Ena najpomembnejših smernic za uspešno razreševanje konfliktov je zavezništvo. Zavezništvo pomeni, da kljub konfliktu ohranimo skrb za dobro drugega. Če pride do prepira, se lahko kasneje o njem pogovorimo in skupaj iščemo način, kako bi se bolje odzivali. Lahko se dogovorimo za pravila in se jih potem med prepirom držimo in na ta način ohranjamo zavezništvo kljub prepiru. Tako prepire zamejimo in kultiviramo in drug drugega zavarujemo pred tem, da bi se med prepirom huje prizadeli. Če nam uspe tudi med prepirom obdržati pravila, za katera smo se dogovorili izven prepira, ohranjamo zavezništvo, ki pomeni, da se skupaj borimo za odnos in ne drug proti drugemu.
Prevzemanje odgovornosti
Kadar se vname prepir, pogosto krivimo drug drugega. Sami delamo najbolje kot znamo, drugi pa očitno ni pripravljen konstruktivno delovati, si mislimo. Težave je le v tem, da drugi misli enako za nas in potem skušamo drug drugemu dokazati krivdo, s čimer nesoglasej le poglabljamo. Namesto tega se lahko vprašamo: Kateri moji čustveni in vedenjski vzorci so odgovorni za moj način odzivanja v prepiru? Kako se moje vedenje in vedenje drugega sestavlja v konfliktno interakcijo? Kaj bi lahko drugič storil drugače v takem primeru? Česa se lahko iz tega prepira naučim o sebi in o drugem?
Poleg tega, da na ta način prevzamem odgovornost za svoje vedenje, izrabim konflikt za napredovanje in spoznavanje sebe in drugega, ter poglabljanje odnosa.
Odgovornost je potrebno prevzeti tudi za splošno stanje v odnosu in zadovoljenost naših potreb in želja. Pogosto si želimo ali upamo, da bo drugi kar nekako vedel, česa si želimo in kaj potrebujemo, ter da bo poskrbel za nas, in smo potem razočarani, ker se to ne zgodi. Zmoten zaključek, ki se rodi v naši glavi je, da drugi dobro ve, kaj potrebujemo, a za nas ne poskrbi, ker nas ne ljubi dovolj. Če od drugega ne dobivamo tistega, kar želimo ali potrebujemo, najprej poskrbimo, da bo tisti, od kogar to pričakujemo, to zagotovo vedel.
Ohranjanje komunikacije
Pogost izid konflikta je prekinitev komunikacije, ki se lahko vleče tudi več dni. Med tem je seveda vsak pri sebi prepričan, da ima prav in da se mu dogaja krivica, ter se jezi na drugega, češ: "Kako more biti takšen do mene?"
Če komunikacijo prekinemo, nam to olajša projekcijo misli, čustev in drže v drugega in to nam omogoča, da dogajanje vidimo črno-belo, ter sebe vidimo kot žrtev, drugega pa kot storilca. Zato je pomembno, da komunikacije ne prekinemo in če se le da zdržimo. Če ne moremo vzdržati, lahko 'vzamemo odmor', to je komunikacijo prekinemo le za toliko časa, da se pomirimo. Organizem potrebuje približno 20 minut, da se pomiri, če vznemirjenja ne ohranjamo z negativnim razmišljanjem. Pomembno je, da se pozneje vrnemo k stvari, ki je bila odprta med prepirom. Če molčimo si namreč zapremo pot do rešitve in s tem onemogočimo, da bi konflikt poglobil odnos in nas pripeljal bližje skupaj. V takem primeru torej plačamo ceno, ne da bi vzeli tisto, kar smo plačali.
Ali misli resno?
Pomembna semernica je tudi stabilizacija interakcije. Konfliktna interakcija ima namreč to tendenco, da uide izpod nadzora. Tako rekoč izgubimo oblast nad 'vozilom'. Če pa v kritični situaciji zmanjšamo hitrost, se tudi 'verjetnost nesreče' zmanjša. Narediti moramo torej ravno nasprotno, kot bi se dogajalo samo od sebe. Prvi element stabilizacije je torej zmanjšanje hitrosti. Drugi pa je preverjanje dogajanja.Po eni strani preverjanje, ali sem prav razumel, kar je bilo rečeno, in po drugi strani, ali je drugi to resno mislil. Pogosto namreč naša prizadetost izvira iz naše interpretacije oz. razumevanja izgovorjenega in ne toliko iz besed ali namena drugega. Če ugotovimo, da je bilo mišljeno drugače, potem nas bo veliko manj prizadelo ali pa sploh ne. Po drugi strani pa lahko drugi reče kaj, česar ne misli. Če se na to odzovemo, se konflikt po nepotrebnem poglobi. Če pa preverimo, ali to drugi resno misli, mu s tem damo možnost, da vzame nazaj, s čemer mu omogočimo, da se vede bolj konstruktivno in sebi prihranimo nepotrebno bolečino.
Iskrenost namesto vplivanja
Vsako sporočilo vsebuje izrazno in vplivno komponento, to je tisto, kar sporočamo o sebi in tisto kar želimo doseči pri drugem. Ko pride do napetosti, je veliko lažje govoriti o drugem ali prekiniti komunikacijo, kot pa govoriti o sebi, poročati o tem, kaj se z nami dogaja. Kljub temu, da je to težko, pa je potrebno, ker drugi tega ne ve in torej ne more upoštevati. Napetost prepira pogosto prinese nekakšno zaslepljenost oz. otopelost za drugega. Kljub temu, da bi bilo lahko več kot očitno, da drugi trpi, tega enostavno ne dojamemo, ker smo tako poztorni na svojo bolečino. Hkrati pa tudi drugi na ne upošteva naše. Če v takem trenutku, namesto da zahtevamo spremembo vedenja pri drugem, začnemo poročati o našem počutju, kljub temu da je težko, omogočimo, da se drugemu 'odprejo oči'. V viharju prepira po vsej verjetnosti tako ali tako ne bomo našli rešitve, ki bi bila dobra za oba - rešitev bomo morali poiskati kasneje, ko se bo prepir že polegel. Lahko pa se zgodi, da bomo po prepiru, če bomo sposobni poročati o svoji bolečini, drug drugega razumeli bolje kot prej.
Marko Iršič
- Domov
- O zavodu
- Programi
- Usposabljanja za mediatorje
- Osnovno usposabljanje za mediatorje
- Nadaljevalno usposabljanje za mediatorje - Splošno
- Usposabljanje za družinske mediatorje
- Usposabljanje za mediatorje v gospodarskih in delovnih sporih
- Usposabljanje za mediatorje v družinskih sporih 40 UR
- Usposabljanje za šolske mediatorje
- Usposabljanje za mediatorje v podjetjih
- Usposabljanje za trenerje mediatorjev
- Seminarji
- Delavnice
- Obvladovanje konfliktov
- Transformativna komunikacija
- Usposabljanja za mediatorje
- Mediacija
- Literatura
- Mednarodni dogodki
- Kontakt
- Termini usposabljanj za mediatorje
- Termini aktualnih seminarjev
- Prijavnice