Zvestoba v odnosu

Zvestoba je eden od temeljev pravega odnosa, brez zvestobe je globok in pristen odnos nemogoč. Kljub temu, da se s to trditvijo verjetno lahko bolj ali manj vsak strinja, pa morda ni tako jasno, kaj to zvestoba sploh je.

Skrb za dobro drugega
Zvestoba se ne pokaže le ob velikih preizkušnjah ali pomembnih odločitvah. Zvestoba se kaže in goji vsak dan v vsakodnevnih interakcijah. Zvestoba pomeni, da drugega ne pustiš na cedilu, da drugemu ne obrneš hrbta, ampak vedno skrbiš tudi za to kar je dobro zanj. Zvestoba pomeni, da ostaneš tudi kadar je težko.

Pomeni, odločenost, da boš skrbel ne le za svoj, ampak tudi za blagor drugega, pomeni, da si pripravljen iskati tako možnost, ki bo dobra za oba, da se ne boš obrnil proti drugemu ampak boš vedno na njegovi strani.

V luči tega je že vsaka malenkost, v kateri skušaš drugega prisiliti v nekaj, ne glede na to kaj je zanj dobro, nezvestoba. Po drugi strani pa biti zvest pomeni včasih tudi storiti kaj, kar drugemu ali nam ni po godu, kaj kar je težko, vendar je dobro za oba.

Postavljanje meja
Zvestoba do drugega in zvestoba do sebe pa se ne izključujeta. Da bi bil zvest drugemu, ne smeš biti nezvest sebi. Potrebno je postavljati meje v skladu s tem, kar je za nas dobro oz. sprejemljivo - prevzeti odgovornost zase. Zvestoba pomeni tudi, da drugemu ne dovolimo da bi kršil naše meje, da bi počel to, kar nam škodi, ali da bi nas silil v kaj proti naši volji. Kajti, če to dopuščamo, v bistvu predpostavljamo, da to drugi želi, in je torej hudoben. S tem pa smo že postali nezvesti. Zvestoba pomeni, da drugemu pomagamo, da ne dela slabega. Vzpostavljati prave meje je pomembno, ker moramo drugega sicer prej ali slej odriniti.

Reševanje konfliktov
Zvestoba pomeni tudi ohranjati živo komunikacijo in reševati konflikte v odnosu. Komunikacija je bistven sestavni del zdravega odnosa, kajti če se ne pogovarjamo, se odtujimo. Nerazrešeni konflikti pa ovirajo komunikacijo. Če se določenega področja zavedno ali nezavedno izogibamo, se izogibamo tudi komunikaciji, ki bi lahko pripeljala do zadevnega vprašanja. Raste tako število nerazrešenih konfliktov, kot tudi količina področij o katerih se ne pogovarjamo. Sčasoma se pogovarjamo le še o najnujnejših operativnih vprašanjih. Druga različica odziva na vedno več nerazrešenih konfliktov pa je, da se vedno pogosteje in vedno več prepiramo, kar posledično povzroči ali razkrije še več konfliktov, sčasoma v odnosu ne ostane praktično nič drugega kot prepir. V obeh primerih pa količina komunikacije upada. Nezmožnost, da bi se na konflikte odzvali konstruktivno je najmočnejši dejavnik pri upadu zadovoljstva v zakonu, če ne celo najpomembnejši razlog za zakonski neuspeh. Konflikti, ki niso učinkovito razrešeni zaradi izogibanja ali zaradi neuspešnih poskusov razreševanja, se bodo ponavljali in postali vir frustracije in sovražnosti, ki lahko sčasoma prekine odnos. Pomembno za uspešnost odnosa je torej, da konflikte, ki jih odkrijemo sproti razrešujemo, in da ohranjamo komunikacijo, ki je “življenjski sok odnosa”.

Zvestoba in odpuščanje
Edino Bog je vedno zvest, ljudje, ki smo grešni, pa smo velikokrat nezvesti, in četudi drugega morda v velikih stvareh ne izdamo, smo vendarle lahko velikokrat nezvesti v majhnih. Kljub temu, da je Bog vedno zvest, pa ne bo obupal nad nami, tudi če delamo napake, tudi če smo grešniki. Bog nas ne bo zavrgel in izbral drugega izvoljenega ljudstva. Zvestoba torej vključuje tudi odpuščanje, odpuščanje za nezvestobo in odpuščanje, kot sestavni del zvestobe, ravno zato, ker smo nepopolni, kajti zvestoba, ki bi temeljila le na predpostavki, da je drugi popoln, sploh ne bi bila zvestoba. Zvestoba pomeni, da drugega ne zavržemo oz. odrinemo, zato ker je nepopoln, ker dela napake ali ker ga ne razumemo.

Zvestoba, božji načrt in božja ljubezen
Zvestoba pomeni iskati božji načrt, videti v drugem božjega otroka in ga ne podrediti lastnim načrtom ali željam, pomeni, da drugega ne uporabljamo kot sredstvo. Zvestoba je, da drugega ne zavržeš, zato ker ne dela tako, kot ti hočeš oz. se ne sklada s tvojimi načrti ali željami.

Zvestoba pomeni, videti v drugem božjega otroka, vedeti da ga Bog brezpogojno ljubi, kljub temu da ga včasih ne razumemo. Zvestoba pomeni drugemu sporočati: »Tudi kadar te ne bom razumel, te ne bom zavrgel… ampak te bom skušal razumeti.«

Zvestoba pomeni, ne zanikati božje ljubezni zaradi razlik v naših (človeških) načrtih, kajti »kakor je nebo visoko nad zemljo, so božji načrti nad našimi načrti in božje misli nad našimi mislimi!« Zvestoba je torej skupno iskanje načrta, ki ga ima Bog za najin odnos in neprestano sporočanje drug drugemu : »Bog te ljubi!«