Diane Cohen, avgust 2009
Mediacija glede odnosov je pomembna za mnoga različna področja mediacije. V nekaterih primerih je celoten spekter zadev med udeleženci lahko povezan z vprašanji tona, subtilnega obnašanja, bontona, stila in pogleda na svet. Učinkovita pomoč udeležencem v tovrstnih zadevah je lahko ključna za razrešitev mnogih mediacijskih primerov in lahko pomeni dodano vrednost rešitve, ki se doseže v procesu mediacije. Prav to je bistvo mediacije med starši in otroki ter zakonske mediacije, po drugi strani pa je odločilnega pomena tudi za mediacijo na delovnem mestu, ločitveno mediacijo, vprašanje skrbništva in stikov, mediacijo med malimi podjetji, sosedska nesoglasja in za vse vrste mediacije med posamezniki, ki so v osebnem razmerju.
Ko so v mediacijski primer vpletena še druga konkretna vprašanja, je včasih možno doseči zadovoljiv rezultat brez dodatnega naslavljanja zgoraj omenjenih vprašanj, če pa to vseeno storimo, lahko dosežemo izredno cenjen transformativni vpliv na razmerje. Dodatno je lahko tudi način interakcije udeležencev v prostoru za mediacijo vprašanje, ki spodbuja ali ovira proces mediacije. V nadaljevanju so navedeni nekateri napotki, ki jih velja upoštevati kot pomoč udeležencem pri naslavljanju medosebnih vprašanj.
1. Mediacija glede načina interakcije ljudi v osebnih odnosih ni nujno drugačno kot mediacija glede konkretnih vprašanj.
Ne glede na to pa so tri ključne razlike in sicer: udeleženec z medosebnim problemom le-tega morda ni razumel oz. izrazil v konkretni obliki; eden ali oba udeleženca medosebne zadeve ne jemljeta resno, ker menita, da gre »le« za vprašanje obnašanja ali en udeleženec ne verjame, da bi bila sprememba v obnašanju lahko trajna.
2. Pomoč udeležencem pri razmišljanju o čustvenih zadevah in izražanju le-teh v konkretni obliki.
Ko je neko vprašanje označeno kot »čustveno«, se lahko zgodi, da ga udeleženec še ni doumel v zadostni meri oz. dovolj, da bi izrazil, kaj konkretno si želi. Na primer, en udeleženec meni, da je obnašanje drugega udeleženca do njega neprijazno, nespoštljivo ali nesramno, le-tega pa ne zna izraziti v obliki točno določenih dejanj druge osebe. Medosebna mediacija vključuje pomoč udeležencem pri razmišljanju in izražanju misli o zadevah, ki jih niso vajeni podajati na jasen način. Mediatorji premorejo veščine, s katerimi izpostavijo izraze, ki jih udeleženci uporabljajo ter jih tudi sami uporabijo z namenom pomoči udeležencem pri razlaganju, kaj na primer mislijo s »spoštovanjem« ali s katerim drugim izrazom. Mediator lahko povprašuje po primerih tovrstnega vedenja medtem ko lovi ravnotežje med izpostavljanjem primerov preteklega obnašanja, ne da bi določal, kdo ima prav in kdo ne. Torej, mediator ima možnost razkritja preteklih primerov vedenja z namenom razumevanja in pomoči pri urejanju zadeve, obenem pa se osredotoča na prihodnost.
3. Pomoč udeležencem pri tem, da medosebne zadeve vzamejo resno.
Ko nekdo izpostavi nedefinirana ali občutljiva vprašanja osebnega odnosa, pogosto težko pripravimo drugega udeleženca do tega, da bi potrpežljivo poslušal, da bi pomagal razviti poglede na zadevo ali da bi ne-konkretne zadeve vzel resno. Lahko gre tudi za to, da udeleženec, ki je zaskrbljen glede neke medosebne zadeve, o slednji noče govoriti, čuti glede tega sram ali meni, da si zadeva ne zasluži prave pozornosti. Ne glede na to je bolj verjetno, da bodo udeleženci v prostoru za mediacijo sposobni resneje razpravljati o stvari. Dejstvo, da so udeleženci v prostoru, ki je namenjen rešitvi njihovih zadev in dejstvo, da mediator zadevo resno obravnava, je dovolj, da pritegne udeležence k sodelovanju. Istočasno dejstvo, da je mediator pripravljen potrpežljivo neposredno slediti in upoštevati udeležence glede tega, v kolikšni meri bodo izpostavili zadevo, vpliva na to, da se udeleženci počutijo varne, ko načnejo občutljivo temo.
4. Pomoč udeležencem pri naslavljanju njihovih skrbi glede tega, da sprememba v obnašanju ni trajne narave.
Ta skrb s strani udeleženca ni nujno izražena, lahko pa udeleženec meni, da je nesmiselno razpravljati o spremembah v interakciji, saj glede na izkušnje z drugim udeležencem ni pričakovati, da bi se vedenje slednjega bistveno spremenilo. Pomembno je, da mediator pomaga udeležencu to skrb jasno izraziti, tako da se lahko nasprotni udeleženec na to odzove. Udeleženci se lahko konec koncev strinjajo, da sprememba ni verjetna ali da morajo udeleženci imeti možnost spremembo dokazati. Slednje je odvisno od udeležencev in bo različno od primera do primera.
5. Potrpežljivo postopanje v težavnih zadevah.
Na nedavni mediaciji je večinoma govoril en od udeležencev, medtem ko je druga udeleženka sicer tiho sedela in se strinjala z večino stvari, a s prizvokom potlačene vznemirjenosti. Mediacija je zajemala vprašanje skrbništva in stikov, zato sem se hotela prepričati, da je materino soglašanje rezultat njene svobodne volje ter da zadevi namenja vso potrebno pozornost. To sem večkrat preverila in po enem izmed teh posredovanj je končno jezno izbruhnila, kako se dekle očeta njenega otroka udeležuje otrokovih prireditev. Na nek način sem čutila olajšanje, ker sem zdaj razumela, da se mati strinja z obravnavanimi zadevami in je njeno nelagodje povezano z nečim drugim: z dekletom. Po nekaj trenutkih razprave o vlogi dekleta sta se udeleženca strinjala, da to vprašanje sicer ne bo razrešeno v istem dnevu, a ne bo oviralo do takrat sprejetih odločitev.
6. Konkretno soglasje glede vsake medosebne zadeve ni vedno primerno.
Pazljivo in tenkočutno moramo slediti udeležencem glede tega, ali želijo, naj se razprava nadaljuje v smeri doseganja soglasja ali pa je zgolj omemba vprašanja ali kratka razprava za udeležence v tem kritičnem trenutku bolj ugodna. V zgoraj navedenem primeru sem po povzemanju zadeve v zvezi z očetovim dekletom imela občutek, da sta udeleženca sedaj popolnoma razumela svoja čustva in čustva matere ter bistvo situacije. Ni bilo jasno razvidno, ali bo nadaljnja razprava ali soglasje glede zadeve dejansko potrebno. Udeležencema sem dala prostor, da pogovor končata, ga odložita za tisti trenutek ali pogovor nadaljujeta. Udeleženci so tisti, ki morajo določiti, katere razprave so najbolj koristne in produktivne.
7. Tihi udeleženec.
Če spet vzamemo isti primer, vidimo, da gre tudi tu za tihega udeleženca: nekoga, ki ni povsem odkrit glede svojih misli in idej. V tem konkretnem primeru je udeleženka soglašala z vsemi pomembnimi vprašanji, jaz pa sem se morala prepričati, da je bilo njeno strinjanje tehtno. V drugih primerih je situacija lahko nasprotna: udeleženec lahko izraža nestrinjanje, ne da bi povsem razložil zakaj in ga je morda potrebno od tega odtegniti. Vseeno je obema situacijama skupno to, da je udeleženec na nek način čustveno razpoložen. Menim, da so udeleženci upravičeni do odločitve, ali naj te občutke delijo ali ne. Mediatorjeva naloga je zagotoviti, da se o kakršnihkoli zadevah, ki so predmet razprave, razpravlja in z njimi soglaša na tehten način. Raziskovanje čustev, ki niso prostovoljno odkrita, ni mediatorjeva dolžnost. Po drugi strani pa je pomembno zavedanje udeležencev, da se lahko, če to želijo, odprejo glede zadev, ki so še v začetni fazi, neoblikovane, nejasne, nedoločene ali medosebne ter jih poskusijo razviti znotraj prostora, tako da si lahko vsak udeleženec ustvari novo razumevanje stvari in le-ta dobi konkretnejšo obliko, ki jo je mogoče rešiti med udeleženci.
8. Samo-pravičniški udeleženec.
V zgoraj navedenih primerih je bil oče sprva ekstremno vljuden in očarljiv, mati pa je tiho besnela, čeprav sta se strinjala o mnogih stvareh. Potem ko je mati spregovorila o dekletovem udeleževanju otrokovih prireditev, se je oče obrnil k njej s karajočim in jeznim tonom. Požugal ji je s prstom in rekel, da se morata obnašati kot dva odrasla. Na tisti točki je povzemanje stališč udeležencev očetu ponazorilo, da obstajata dve perspektivi tega, kaj je primerno glede na okoliščine in jasno sporočilo, da v situaciji ni nobenega »prav« ali »narobe«. To mu je pomagalo opustiti obtoževalni pristop, ki bi najverjetneje povzročil, da bi bila mati še bolj jezna in obrambno razpoložena.
9. Jezni udeleženec.
Jezni udeleženec je prav tako lahko samo-pravičniški, tih, nejasen ali vse troje. Pri ravnanju z jeznim udeležencem je ključno, da mu pomagamo jasno in natančno izraziti, zakaj je jezen. Istočasno slednje pripomore tudi k temu, da imajo udeleženci na voljo neko praktično zadevo, o kateri lahko razpravljajo in jo rešujejo. Jeza je lahko preprosto le simptom frustracije, da mnenje nekoga ni slišano s strani drugega udeleženca. Ko mediator pomaga negovati tehtno komunikacijo, lahko jeza izgine.
10. Nejasni udeleženec.
Tako kot je moje povzemanje povzročilo, da je oče opustil svoj obtoževalni ton, je lahko istočasno, paradoksalno, sprožilo razmišljanje matere o izrečeni obtožbi. Ali je bila dejansko otročja? Kaj je otročje? Zdelo se je, da premišljuje, ali je upravičeno zahtevala, da se dekle ne udeležuje otrokovih prireditev. Mati je potrebovala čas, prostor in zasebnost za prevrednotenje svojih misli. Ne glede na to pa mi je bilo jasno, da se je zgodil premik v načinu razmišljanja pri obeh udeležencih.
11. Ponosni poraženec.
Ko na mediacijskem srečanju en udeleženec zavzame določen pogled na situacijo, drugi udeleženec pa teži k nasprotnemu stališču, se pogosto zavem, da bo morda težavno ponovno obnoviti potek pogovora. Če se mediacija linearno nadaljuje tako, da en udeleženec dokazuje, kako bi se moralo dekle udeleževati prireditev, drugi pa trdi, da se ne bi smelo, je lahko udeležencema zelo težko spremeniti njuno mnenje, preprosto že zaradi same človeške narave. Nihče noče izpasti kot tisti, ki se je vdal. Seveda se dogaja, da se udeleženci nenadoma strinjajo s perspektivo drugega ali da se odločijo za opustitev svojih ugovorov. Toda nekateri udeleženci se zelo težko vdajo. Slednje je celo bolj verjetno, ko je bil en udeleženec nesramen, obtoževalen ali samo-pravičniški. Vdaja na tej točki povzroči, da se udeleženec počuti osramočenega. Pri omogočanju udeležencem, da si premislijo, če želijo, sta pomembni dve stvari. Prva stvar je pomoč udeležencem pri razumevanju, da obstaja dvoje (ali več) perspektiv in ne gre za vprašanje, kdo ima prav in kdo ne. Spreminjanje dialoga razreši nesporazume in omogoči udeležencu, da sestopi iz nadrejenega položaja brez sramu oz. celo ponosno. Druga stvar pa je dovoliti, da se tema začasno ali trajno odloži. To se lahko doseže z vprašanjem v pravem trenutku: »Ali bi se o tem radi pogovorili sedaj ali se lahko k temu vrnemo kasneje?«. Mediator se nato naknadno odloči kdaj, kako in ali je primerno oz. nujno, da se udeležence ponovno povpraša, če želijo govoriti o odloženi temi. Omogočanje udeležencem, da si elegantno premislijo ali vrnejo k temi z novim lastnim pristopom, lahko pospeši spremembo pozicij brez ponižanja.
Če povzamem, mediiranje v medosebnih zadevah je čudovit način pomoči udeležencem pri obnovi njihovih razmerij, razreševanju nesoglasij in pri približevanju k mirnejšemu, bolj razsvetljenemu in spremenjenemu zavedanju udeležencev o njih samih ter o njihovih razmerjih. Mediator je na pravi poti, če bo upošteval metode rahločutnega mediiranja in pazljivo pomagal udeležencem, ne da bi teptal njihovo pravico do izbire želene teme, trajanja, časovne usklajenosti in globine razprave.
www.mediate.com
Prevedla: Maja Vršič