Milan Slama, maj 2010
Mediatorji so v vsaj enem aspektu podobni terapevtom. Vedeti namreč morajo, s katerimi zadevami se lahko oz. se ne morejo ukvarjati v zvezi z udeleženci, vključenimi v mediacijo. Vsi imamo določene predsodke, pozitivne ali negativne, ki se pogosto izrazijo skozi naše pozitivno ali negativno vedenje v interakciji z nekaterimi ljudmi ali v določenih situacijah oz. skozi naša prepričanja. Od mediatorjev se zahteva sposobnost obvladovanja cele palete čustvenih, situacijskih ali ideoloških vprašanj, ki so pogosto izpostavljena na mediaciji. Mediatorji se morda ne zavedajo svojih predsodkov in neka gesta, izjava ali situacija, ki se pojavi med mediacijo, lahko povzroči pretirano reakcijo s strani mediatorja. Po navadi se slednje manifestira kot nesorazmerna pozitivna ali negativna sodba oz. celo kot napačna sodba. Vendarle pa nismo poklicani zato, da bi udeležence sodili.
Samozavedanje je nekaj, kar bi si želeli od udeležencev mediacije in tisto, kar moramo pričakovati od samih sebe. Samozavedanje temelji na dveh različnih vpogledih. Prvi se navezuje na samo-poznavanje in je stara Sokratova maksima, izražena v besedah »Spoznaj samega sebe.« Drugi vpogled pa je vedenjski. Vedeti moramo, kako reagiramo v določenih situacijah, saj le tako lahko izvajamo samonadzor. Vsi mediatorji vedo, da uspešnost vsake mediacije sloni na mediatorjevem obvladovanju procesa. Obvladovanje samega sebe je nujen del slednjega. Udeležence lahko tovrstna vpogleda vodita k razumevanju in pripravljenosti za prevzemanje odgovornosti glede njihovega prispevka h konfliktu oz. nesoglasju, v katerega so vpleteni. Kar pa se tiče mediatorjev, jim ta vpogleda pomagata pri zagotavljanju kompetence dobrega opravljanja njihovega dela.
Ta članek bo naslovil dve različni vprašanji. Prvič, katera specifična področja samozavedanja so potrebna za to, da mediator dobro opravlja svoje delo? Drugič, kako morajo mediatorji razvijati svojo veščino samozavedanja? Na koncu bo obravnavana še ena tema, s katero se moramo spopadati kot mediatorji. To je, kako samozavedanje prispeva k vprašanju nevtralnosti? Z drugimi besedami, če poznamo naše vrednote, preference in pozitivne ali negativne predsodke, kakšno naj bo naše delovanje ali nedelovanje med mediacijo?
In spet smo pri prvem vprašanju. Katera specifična področja samozavedanja so potrebna za to, da mediator dobro opravlja svoje delo? Predpostavimo, da nekomu niso všeč leni ljudje. Istočasno njegova ali njena definicija lenobe temelji na samo-postavljenih zahtevah in na prepričanju, da morajo ljudje delati 24 ur, 7 dni na teden ter da ima delo prednost pred vsemi drugimi aktivnostmi v življenju. Torej, če je mediator deloholik in verjame, da se ne more veliko ljudi kosati z njegovim odnosom do dela, obstaja velika verjetnost, da bo vsako osebo, ki njegovih standardov ne more doseči, pri sebi označil za leno. Na primer, če mediator vodi mediacijo na delovnem mestu in v zadevi oškodovana stran zahteva določeno povračilo, bi lahko mediator na podlagi svojih negativnih predsodkov v zvezi z lenobo zavzel odklonilno mnenje, še posebej, kadar sodba sovpada s prepričanjem, da oškodovana oseba ni v zadostni meri prispevala in si zato ne zasluži zahtevanega povračila. V mediatorjevi glavi se lahko odvija nekaj podobnega kot, »Ne morem verjeti, da ta leni ničvrednež zahteva toliko denarja.« Očitno pa moramo tovrstno sodbo ločiti od trezne ocene kot na primer, kakšna je vrednost primera upoštevaje glavne točke zadeve, gledano s pravnega stališča.
Podobno je lahko mediator prepričan, da ženske v zakonu ne bi smele igrati vloge žrtve, temveč bi morale vedno jasno uveljavljati svoje zahteve. Če se nato med ločitveno mediacijo žena ne vede v skladu z mediatorjevimi pričakovanji, lahko mediator nanjo gleda kot na šibko osebo, ki se ne zna boriti zase, mož pa izpade kot nasilen tepec. Seveda je lahko žena šibka in mož nasilen, vendar mediatorji ne bi smeli dopustiti, da na njihovo delo negativno vpliva bodisi lastno vedenje bodisi predsodek. Primerjajte sledeči različni izjavi med mediatorjem in udeležencem na ločenem srečanju. Mediator: »Način, kako se odzivate na tega moškega, ki je velik tepec, me moti. Ali se lahko postavite zase? Ali ne vidite, kaj vam počne?« Takšno vedenje bi lahko povzročilo resno motnjo. Udeleženec na ločenem srečanju lahko zavzame obrambno držo in razvije lasten odklonilen odnos nasproti mediatorju. Pogovor pa se da izpeljati tudi na drugačen način. »Ste kdaj razmišljali, kako se bo vaš mož odzval, ko se obnašate na ta način? Ali verjamete, da vas je ta moški kdaj spoštoval? Zakaj mislite, da vas ni spoštoval?«
Obstaja mnogo različnih načinov za podobno posredovanje s strani mediatorja, vendar bi moralo biti očitno, da vsiljevanje mnenja, ki temelji na negativni drži, ni ravno koristno. Mediatorji naj raje preučijo lastne predsodke skozi samozavedanje in delajo s svojimi strankami na način, ki bo samozavedanje omogočil tudi njim. V tem je čar mediacije. Če mediator, ki ima do neodločnih žensk negativen odnos, spozna, da vsiljevanje mnenja v pogovoru z udeležencem vodi k slabemu izidu, lahko svoj pristop izboljša in popravi napake.
Moralo bi biti jasno, da zaradi naše vzgoje in socialno/kulturnega konteksta razvijemo mnogo prepričanj in vedenjskih vzorcev, ki se odražajo v naših sodbah in ocenjevanju drugih. Glede na to je sposobnost, da se ljudi ne obsoja, tista, ki jo mediator mora obvladati. Vendarle pa je potrebno najti odgovor na še eno zelo pomembno vprašanje. Ali obstajajo specifični vzorci obnašanja in predsodki, ki se jih morajo mediatorji zavedati, tako da lahko svoje delo izvajajo kompetentno ne glede na vrsto mediacije?
Po mojem mnenju jih nekaj obstaja.
Prvič gre za vedenje nasproti avtoriteti. Vedno obstaja možnost, da je v prostoru mnogo vplivnih ljudi, od predsednikov podjetij in zakoncev z višjimi prihodki za delo do mogočnih odvetnikov. Na drugi strani mize pa lahko sedi nekdo s sorazmerno manjšo močjo in manjšim vplivom.
Če je mediatorja bodisi strah pred avtoriteto bodisi ima negativen odnos do vplivnih ljudi in se težko znajde v situacijah, kjer sta dominacija in ustrahovanje del igre, bo zelo hitro izgubil nadzor nad procesom. Odklonilno vedenje do avtoritete pogosto povzroči soočenje mediatorja in vplivne strani; ne nazadnje, ljudje, ki radi dominirajo druge in so večino časa na vodilnem položaju, težijo k soočenju, če se njihovih želja ne upošteva. Mediatorjev odklonilen odnos do dominantnih udeležencev bo povečal možnosti za soočenje in posledično izgubo nadzora.
Kadar je mediatorja strah kogarkoli v prostoru, je izguba nadzora zajamčena. Obstaja pa še ena slabost tega negativnega odnosa do avtoritete. Ker je neravnovesje moči med mediacijo pogosto prisotno, bi mediator lahko stopil na stran šibkejšega udeleženca. Podobno lahko mediator stopi na stran močnejšega udeleženca, če se istoveti z vplivnimi ljudmi. Bistveno je, da se mediatorji, namesto da dopustijo vplivanje predsodkov zoper avtoriteto na mediacijo, naučijo ravnati z avtoriteto. To pomeni, da so mediatorji partnerji udeležencev in hkrati nadzirajo proces. Partnerstvo z vsemi udeleženci uveljavlja idejo sodelovanja, ko se strani premikajo proti skupnemu cilju rešitve spora ali konflikta. Partnerstvo prav tako pomeni, da niti mediator niti udeleženci nimajo glavne besede. Ko govorimo o moči, je zaželeno, da si jo udeleženci vsaj do določene mere delijo. Mediacija je sodelovalen proces in čeprav ima ena stran večji vpliv, ker se bo zadeva verjetno rešila v njeno korist, bo nasprotna stran v primeru uporabe ustrahovanja in pritiska postala zamerljiva ter manj sodelovalna. Na kratko, mediator se ne sme ustrašiti ali dopustiti pritiska katerekoli strani, ne sme dovoliti ustrahovanja med udeleženci in mora se vzdržati vsiljevanja svoje volje. Bralec naj se odloči, v katerem primeru je prepričevanje udeležencev z namenom pozitivnega izida uporabno in kdaj mediator prestopi meje z vsiljevanjem svoje volje.
Drugi odnos, s katerim se morajo mediatorji ukvarjati, je odnos do neumnosti ali, uvidevneje rečeno, odnos do ljudi z omejeno sposobnostjo razumevanja jasnih zadev. Kot vsi vemo, sta razlaganje in prepričevanje aktivnosti, ki ju mediatorji izvajajo pri vseh udeležencih. Nezmožnost prepričati nekoga zaradi njegovega/njenega pomanjkanja intelekta je lahko moteč dejavnik. Delo z ljudmi, ki niso posebej bistri, zahteva veliko potrpljenja in veščin. In če oseba ni sposobna razumeti argumentov, se lahko tudi najboljši mediatorji počutijo nemočne. Izjava »On je neumen.« ne pomaga nikomur. Četudi si to morda mislite, ne pustite, da vas onemogoča in samo sprejmite, da se nekateri ljudje rodijo z več sposobnostmi in več intelekta kot drugi. Zapomnite si, obstaja znatna verjetnost, da drugi menijo, da ste neumni vi in verjetno tudi vam takšno mnenje ne bi bilo všeč.
Tretji odnos je najverjetneje najtežji. Gre za odnos nasproti šibkosti in pomanjkanju osebnosti udeležencev mediacije. Na mediatorja gledamo kot na zastopnika zaupanja in poštenosti. Istočasno ona/on težko opusti negativen odnos do ljudi, ki varajo, so nasilni, zlorabljajo druge, so nepošteni in podobno. Četudi mediator prevzame podobno mnenje kot odvetnik, ki se zaveda, da je zastopana stranka kriva, a jo še vedno brani, ker meni, da je vsakdo upravičen do pravnega varstva, je za mediatorja težko vzdržati se vsakršne sodbe. O tem bom govoril kasneje, ko bom razpravljal o vprašanju vpletenosti in ne vpletenosti. Za zdaj želim le poudariti, da je opazovanje ljudi, ki se med mediacijo poslužujejo zavržnih dejanj, lahko precej neprijetno.
In sedaj drugo vprašanje: kako naj mediatorji razvijejo svojo sposobnost samozavedanja?
Kako lahko poskušamo odkriti svoje predsodke, če se jih ne zavedamo? Ali se lahko zavestno potrudimo preučiti seznam vprašanj in vedenjskih vzorcev, ki se nanašajo na določene vrste mediacije? Ni pomembno, kako izkušeni smo glede samorefleksije, saj bo tak seznam vedno nepopoln. Ne nazadnje, smo »v delu« in tu se vedno najde prostor za izboljšave. Spoznanje, da smo »v delu«, je koristno, vendar pa so nekateri naši vzorci obnašanja tako globoko zakopani ali samoumevni, da nas samorefleksija sicer pripelje do sem, kar pa ni dovolj daleč. Potem obstajajo še drugi ljudje, ki lahko izpostavijo naše določene predsodke, ki jih pogosto izkazujemo in zato škodijo mediaciji. Dokler smo jih pripravljeni poslušati, se učiti od njih in uporabiti njihove ocene za izboljšanje samih sebe, že napredujemo. Na koncu nam ostane še vrednost izkušnje ali, kot radi rečemo, »Vse življenje se učimo.« Dokler razumemo, kaj se od nas kot mediatorjev pričakuje in kaj moramo pričakovati od samih sebe, lahko odkrijemo, kje nam ni uspelo zaradi naših vedenjskih vzorcev, predsodkov in obsojanj. Mediacijski proces nam postavlja določene zahteve in le v primeru, da smo jim sposobni slediti, smo se zmožni učinkovito premikati v smeri pozitivnih izidov. Naj vam predstavim hipotetično, a verjetno situacijo in prikažem, kako lahko določen predsodek vznikne iz neraziskanega načina obnašanja, ki temelji na pomanjkanju samozavedanja ter kaj naj mediator stori potem, ko spozna, kako sam vpliva na mediacijo.
Predstavljajte si situacijo, v kateri moški mediator dela z žensko udeleženko. Udeleženka nenadoma požuga s prstom neposredno proti mediatorju. Mediator se nemudoma podzavestno odzove in reče udeleženki, »Nikoli več ne storite tega!« Očitno je nekaj v zvezi z gesto udeleženke sprožilo tako spontan in negativen odziv mediatorja. Za takšno reakcijo obstaja nekaj možnih razlag. Morda je v času mediatorjevega otroštva njegova mama gesto žuganja s prstom uporabljala, medtem ko ga je grajala ali kaznovala. Jasno je, da tovrsten odziv mediatorja udeležencu ne bo najljubši in bo posledično škodljivo vplival na njegov odnos z mediatorjem.
Torej, kaj lahko izluščimo iz tega? Mediator mora nemudoma spoznati in sam pri sebi nasloviti nerešeno vprašanje, ki se ga prej ni zavedal. Mediacijo naj prekine in udeležencu prizna, da je prestopil mejo in se obnašal neprofesionalno. Nato se mora udeležencu opravičiti. Po mediaciji naj opravi refleksijo celotne zadeve in poskuša ugotoviti, zakaj je reagiral na določen način in kaj bi lahko bil vzrok za njegov odziv.
Naj povzamem. Iskrena in konstruktivna izvedba samoreflektivnega vpogleda nam omogoča, da se zavemo tistih predsodkov, ki ovirajo uspešnost mediacije. Sposobnost sprejemanja predlogov drugih prav tako poveča naše samozavedanje. In končno, razumevanje pogojev za izvedbo uspešne, učinkovite in dobre mediacije ter razumevanje, kaj se od nas kot mediatorjev pričakuje, postane merilo, ki ga sprejemamo vsakič, ko naše spretnosti uporabljamo v konkretnih »spopadih«. Potrudimo se po najboljših močeh, nato pa skozi refleksijo ugotovimo, kaj lahko storimo bolje in kako to dosežemo. Nič ne more nadomestiti izkušenj. S pomočjo prakse in situacij, ki nam predstavljajo izziv, moramo najti odgovore na sledeča vprašanja. Kaj smo storili narobe in kaj moramo izboljšati? Kaj v nas preprečuje pozitiven izid in kako smo prispevali k temu?
Ta tema potrebuje še zadnjo opombo. Nanaša se na samozavedanje samozavedanja in v večji meri temelji na opazovanju kot na analiziranju. Slučajno se zgodi, da tudi najboljšim mediatorjem, ki jim je lasten izreden vpogled in temeljito razumevanje prispevanja udeležencev h konfliktu ter vrsta samozavedanja, ki bi ga morali udeleženci imeti za reševanje slednjih, primanjkuje podobnih vpogledov glede samih sebe. Velik ego, zamerljivost ali ljubosumje do drugih je nekaj izrazov pomanjkanja zavedanja, ki jih ti mediatorji zaznajo pri drugih, le redko pa jih pripišejo sebi. Gre za nedoslednost med naučenim preučevanjem drugega in nezmožnostjo preučevanja samega sebe. Glede tega pa se lahko poskusimo izboljšati prav vsi.
Na koncu bi se rad vrnil k vprašanju mediatorjeve vpletenosti oz. ne vpletenosti med mediacijo, ki se nanaša na moralo in integriteto mediatorja. Gre za staro dilemo med nevtralnostjo (ne vpletenost) in preprečevanjem zlorab mediacijskega procesa ter zlorab med udeleženci (vpletenost). Dilema kar sama odpira vprašanje, kako daleč lahko gremo za ohranitev ugleda in koliko odgovornosti za prispevek h konfliktu ali sporu smemo pričakovati od udeležencev. In na koncu koncev, kaj pove o nas kot mediatorjih, ko beseda nanese na naše poglede na mediacijski proces; taisti proces, ki od nas zahteva zaupnost, poštenost in integriteto.
Ali bi morali potemtakem smatrati naše moralne sodbe o udeležencih (tj. on je prevarant ali odvratna osebnost ali je težaven) kot predsodke in se jih vzdržati v največji možni meri? Morda pa bi jih morali upoštevati kot nujne za ustrezno delovanje mediatorjev, ki temelji na zahtevi po zaupnosti, poštenosti in integriteti? Vsekakor dilema, ki je ni enostavno razrešiti.
Skozi zgodovino smo bili pogosto priče pogajanj med našo vlado in sovražnikom najhujše vrste. (Včasih je nasprotna stran v nas videla sovražnika najhujše vrste.)
Pogosto smo opazovali, kako se je ena stran lotila nepoštenih taktik in strategij ter manipulirala z nasprotno stranjo v svojo korist. Če je mediator del pogajalskega procesa, ne more biti le priča tovrstnim pristopom, marveč postane soudeležen in možna tarča za manipulacijo ali zlorabo. Čeprav nismo pogosto soočeni z dilemo vpletenosti ali ne vpletenosti in četudi lahko zadevo mnogokrat razrešimo s pomočjo pretanjenega izpraševanja ter obravnavamo udeležence ne da bi ogrožali sami sebe ali mediacijski proces, se bodo gotovo pojavile priložnosti, ko ne bomo zmožni enostavno rešiti dilem med vpletenostjo in ne vpletenostjo. Obstajajo situacije, ko notranji konflikt, ki temelji na naših moralnih prioritetah in sodbah, z vso silo izbruhne na dan. Če te sodbe začasno potisnemo na stran, tvegamo, da bi bili udeleženci oškodovani ali užaljeni zaradi naše neprizadevnosti ali pasivnega odnosa. Če jih vključimo v mediacijo, tvegamo, da bo naše vpletanje ogrozilo proces, nas pa bodo dojeli kot polne predsodkov. Ni pomembno, da so naše moralne sodbe drugih morda pomanjkljivo upravičene in utemeljene. In kaj naj torej mediator stori? Ponovno, samozavedanje je tukaj zelo pomembno. Vsak mediator si mora postaviti lastne meje. To pomeni, da naj si vsak mediator določi, katere situacije zahtevajo njegovo vpletanje, na kakšen način bo posredoval in s kakšnim namenom. Enako velja za situacije, v katerih se mediator odloči, da ne bo posredoval in bo na ta način zadostil zahtevam mediacijskega procesa ter ocenil potrebe in koristi udeležencev.
Upam, da se vsi, ki delujemo na področju mediacije, zavedamo izziva. Oplemenitenje naših veščin je odvisno od utečene prakse samorefleksije, ki pa jo je mogoče doseči le s pomočjo aktivnega izvajanja mediacij. Vendarle pa so nagrade ogromne. Počasi se naučimo, kako ravnati v celi paleti situacij, z raznolikimi ljudmi in končno z nami samimi. Praksa mediacije nam daje priložnost za preučitev in obvladovanje naših življenj. In priložnost je neskončna.
Originalni članek je dostopen na naslednji povezavi: www.mediate.com
Prevedla: Maja Vršič
- Domov
- O zavodu
- Programi
- Usposabljanja za mediatorje
- Osnovno usposabljanje za mediatorje
- Nadaljevalno usposabljanje za mediatorje - Splošno
- Usposabljanje za družinske mediatorje
- Usposabljanje za mediatorje v gospodarskih in delovnih sporih
- Usposabljanje za mediatorje v družinskih sporih 40 UR
- Usposabljanje za šolske mediatorje
- Usposabljanje za mediatorje v podjetjih
- Usposabljanje za trenerje mediatorjev
- Seminarji
- Delavnice
- Obvladovanje konfliktov
- Transformativna komunikacija
- Usposabljanja za mediatorje
- Mediacija
- Literatura
- Mednarodni dogodki
- Kontakt
- Termini usposabljanj za mediatorje
- Termini aktualnih seminarjev
- Prijavnice