Diane Cohen, oktober 2009

Za uspešno mediacijo je najbolj pomembno uvidevno povzemanje perspektiv udeležencev. Pred več leti je bila na mediaciji na delovnem mestu neka zaposlena prepričana, da je bil njen nadrejeni do nje nespoštljiv ter da je z njo neprimerno ravnal. Navajala je mnogo primerov tovrstnega postopanja, vključno s tem, da je ni pozdravljal z »dobro jutro«, njegovim kričanjem čez nadstropje ter z govorjenjem, medtem ko je bila k njemu obrnjena s hrbtom in ne z obrazom. Ko je nadrejeni dobil besedo, je pojasnil, da je na ta način govoril z vsemi iz delovnega nadstropja zaradi glasnosti hrupa na delovnem mestu in iz razlogov varnosti pri delu. Šel je skozi vse sporne točke in pojasnil vzroke za svoj določen način obnašanja. Potem ko je nehal govoriti, je zaposlena spet začela ponavljati svoje pritožbe. Ko je naredila premolk, sem se vmešala ter predlagala povzetek zadeve. Rekla sem, da ima očitno vsak udeleženec drugačen pogled na to, kakšna so pravila vedenja na posameznem delovnem mestu, na katerem sta zaposlena: zaposlena je menila, da primerno obnašanje zajema dejstvo, da jo nadrejeni gleda, medtem ko govori z njo ter da nadzoruje svoj glas; nadrejeni pa je bil prepričan, da je včasih - zaradi jakosti hrupa in potrebe, da s pogledom sledi potencialno pogubnim ali nevarnim situacijam - dovoljeno tudi povišati glas in govoriti z osebo, ne da bi jo dejansko gledal.

Med povzemanjem sem se zavedala, kako pomembno je, da uporabljam besedno zvezo »pravila vedenja«, saj bo tako jasno razvidno, da glede tega obstajajo različna mnenja, ki so posledica njunih drugačnih dojemanj v zvezi z delovnim mestom. Pazila sem, kot vedno, da bo povzetek nevtralen, vendar bo obenem izražal obstoj različnih perspektiv. Imela sem občutek, da bo uporaba besedne zveze »pravila vedenja« preobrazila nestrinjanje, vendar sem bila presenečena nad hitrostjo, s katero se je to zgodilo. Zelo kmalu po povzetku je zaposlena izjavila, da je sedaj sprejela način obnašanja nadrejenega in glede tega nima več pomislekov. Zdela se je spremenjena: nič več ni bila jezna, temveč mirna in sproščena.

Kaj je bistvo dobrega povzetka? Glede na moje izkušnje ima dober povzetek kar nekaj posledic. Prvič, usmeri pozornost udeležencev na področje nesoglasja, ki ga pred tem niso razumeli. Tako sta bili tukaj nova jasnost in pozornost ustvarjeni v zvezi z dejstvom, da gre za zadevo pravil vedenja oz., bolj natančno, za vprašanje primernega obnašanja na določenem delovnem mestu.

Drugič, izpostavi sporne točke udeležencev, ko gre za zapleteno zadevo ali razjasni vprašanja, pri katerih so udeleženci zadevo zapletli z navajanjem številnih dejstev in primerov. Tukaj je torej zaposlena naštela mnogo primerov ravnanj, ki so bila zanjo neprijetna. Moja naloga je bila zajeti vse te primere in jih kategorizirati tako, da bi jih bilo mogoče obravnavati naenkrat: kot vprašanje primernega obnašanja. V drugih primerih bo spor kompleksnejši in udeleženci so bili lahko neuspešni pri tem, da bi ga obravnavali po obvladljivih delih. V tej situaciji je dober povzetek bodisi v naštevanju spornih vprašanj bodisi, če izjave udeležencev ne dajejo jasne slike o načinu razdelitve zadeve na konkretne teme, v povzemanju glavnega nesoglasja, nato pa se z udeleženci razišče možnosti za analiziranje zadeve v obliki konkretnih vprašanj. Potem ko je mediator udeležencem pomagal sestaviti takšen seznam, se lahko loti razprave o posameznih temah ločeno ter povzema različne poglede udeležencev za vsako individualno zadevo posebej. Z drugimi besedami, mediator bo lahko v taki situaciji izvedel celotno serijo povzemanj. Pravzaprav je pri večini mediacij mediatorjeva naloga, da začne s povzetkom spornih točk, nato pa v procesu mediacije vseskozi nadaljuje s povzemanjem perspektiv udeležencev, ko se slednje razvijajo in spreminjajo.

Tretjič, dober povzetek prisili udeležence, da na zadevo gledajo iz več zornih kotov. Zaposlena je morala sedaj razmisliti, ali so njena pričakovanja glede obnašanja nadrejenega dejansko spadala pod dobro »etiketo« na delovnem mestu, čeprav je bilo vedenje primerno v drugih kontekstih. Nadrejeni pa je bil prisiljen pretehtati, ali je kršil običajna pravila obnašanja in če je temu tako, ali je bil do tega dejansko upravičen iz praktičnih razlogov in na podlagi varnostnih zahtev delovnega mesta. Glede na hitrost reakcije udeležencev je bilo očitno, da sta oba udeleženca skoraj istočasno prišla do enakega zaključka o teh vprašanjih.

Četrtič, udeležencem pomaga pri osredotočanju na nianse tako, da prikaže, kako nianse sovpadajo z glavno zadevo. V omenjenem primeru sta se udeleženca lahko skoncentrirala na to, ali se pravila vedenja spreminjajo glede na različne okoliščine, ali posamezniki lahko drugače dojemajo vidik ustreznosti obnašanja in ali so razlike v prepričanjih o etiketi vprašanja, ki koga žalijo ali pa so to preprosto zadeve, na katere je potrebno gledati kot na vprašanja različnosti brez večjih posledic.

Pri izbiri besedne zveze »pravila vedenja« je bilo pomembno, da se zadeva ne opredeli preprosto kot pravila obnašanja na njihovem delovnem mestu, ker to ne bilo niti koristno niti poučno. Dodatno bi lahko slednje celo spremenilo dojemanje zaposlene v smislu, da gre »zgolj« za vprašanje etikete in morda ne bi osvetlilo mnenja nadrejenega o obstoju razlogov za drugačna pravila vedenja na delovnem mestu. Tako sem morala dodatno omeniti, da je imel nadrejeni drugačen pogled na to, kakšno je ustrezno obnašanje, zaradi posebnega delovnega okolja in iz varnostnih ter praktičnih razlogov. Le-to je podprlo upravičenost pogleda nadrejenega na zadevo. Prav tako je podprlo perspektivo zaposlene, saj je bil v povzetku namig, da bo nadrejeni, če bo izzvan, povabljen, naj brani svoje stališče, da bi bilo primerno vedenje na delovnem mestu lahko podprto z razlogi varnosti in praktičnih potreb. Ne nazadnje je podprlo tudi mnenje zaposlene, da so pravila vedenja pomembna in niso »zgolj« pravila vedenja in da je za odmik od ustaljenih pravil potreben pomemben razlog.

Moj namen je bil obema udeležencema prikazati, da ne gre za vprašanje, »kaj je primerno vedenje« oz. »ali se pravila vedenja nanašajo na delovno mesto«, temveč za vprašanje »kaj je primerno vedenje na točno določenem delovnem mestu«. Z izbiro besedne zveze »pravila vedenja« sem po eni strani osvetlila zaskrbljenost zaposlene glede vljudnosti nadrejenega, po drugi strani pa sem osvetlila tudi problem nadrejenega v zvezi s prepričanjem zaposlene, da nadrejeni krši družbene norme in se domnevno posledično tako vede tudi do nje osebno. Besedno zvezo »pravila vedenja« sem izbrala zelo previdno, da bi lahko vse to izrazila in zelo natančno opredelila zadevo. Ustrezno definiranje zadeve pravično izpostavi vidike in skrbi ter zagotovi poučen vpogled v situacijo za oba udeleženca. Če je izvedeno primerno, lahko dobesedno razgradi nesoglasje, kar se je zgodilo tudi v tem primeru.

Petič, dobro povzemanje je kombinacija enostavnega razumevanja in osvetljevanja. Glede na to je način podajanja povzetka odvisen od njegove zapletenosti. Torej, če je možno zadevo povzeti v preprostem stavku, ga enostavno povem in počakam, da lahko udeleženci o tem pazljivo razmislijo ter se odločijo, kaj bodo rekli. Vendar, če je povzemanje nujno kompleksno, kot je bilo v tem primeru, ga večkrat ponovim, tako da vsakič poudarim različne vidike zadeve in s tem nadaljujem, dokler nisem prepričana, do so udeleženci zaznali vse nianse povzetka.

Šestič, vsak primer potrebuje kvalitetno povzemanje, čeprav udeleženci dobro razumejo osnovna vprašanja v primeru. Če se udeleženci na primer ne strinjajo, ali je izvajalec v predračunu predvidel dva sloja barve, bodo udeleženci nastopili z osnovnim razumevanjem nesoglasja. Kakorkoli že pa se bo med razvijanjem primera razkrilo, kaj udeležencem preprečuje rešitev njihovega nestrinjanja. Iz tega razloga bo na tej točki udeležencem mediatorjevo povzemanje zelo koristilo. Vsak primer se ne bo razrešil tako hitro in dramatično kot zgoraj omenjeni, skoraj na vse primere pa bo eno ali več povzemanj perspektiv udeležencev ugodno vplivalo. Ko se udeleženci prebijajo skozi sporne točke, so lahko vedno bliže in bliže jedru nesoglasja. S povzemanjem mnenj udeležencev v nekem trenutku lahko mediator udeležencem pomaga pri osredotočanju na naravo nesoglasja na tisti točki mediacije. Dober povzetek na vsakem koraku omogoča udeležencem jasnost in razumevanje, tako da lahko rešujejo nesoglasje, dokler se niso sposobni odločiti in prepričati, kako želijo premakniti zadevo naprej, pa naj bo to v smeri strinjanja z rešitvijo ali kako drugače.

www.mediate.com

Prevedla: Maja Vršič

FACILITATIVNA (pospeševalna oz. podporna) MEDIACIJA

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je preučeval in izvajal zgolj en tip mediacije, ki ga imenujemo »pospeševalna mediacija«. V okviru pospeševalne mediacije mediator strukturira postopek, s katerim asistira strankam, da dosežeta medsebojno usklajen dogovor. Mediator zastavlja vprašanja, ugotavlja in ureja stališča strank; odkriva interese v stališčih strank in pomaga strankam pri odkrivanju in analiziranju možnosti za dogovor. Pospeševalni mediator ne ponuja strankam nobenih priporočil, lahko pa predstavi svoje mnenje o zaključku postopka ali lastno predvidevanje o odločitvah sodišča glede primera. Mediator vodi postopek odločanja, medtem ko je sam zaključek v domeni strank. Pospeševalni mediatorji zagotavljajo, da stranki dosežeta dogovor na podlagi primernih informacij in razumevanja. Pretežno se poslužujejo skupnih srečanj z vsemi udeleženimi stranmi, ki tako slišijo mnenja vseh udeleženih, sklicujejo pa tudi ločena srečanja. Mediatorji si v procesu mediacije prizadevajo za ključen vpliv strank in ne njihovih pravnih zastopnikov na končno odločitev. Facilitativna mediacija se je razvila v obdobju centrov za razreševanje konfliktov, v okviru katerih mediatorji-prostovoljci niso potrebovali strokovnega znanja o vsebini mediacije, na katerih prav tako niso prisostvovali pravni zastopniki strank. Mediatorji-prostovoljci so bili iz različnih socialnih okolij. Tovrstne mediacije se odvijajo še danes, a so se jim pridružili številni profesionalni mediatorji, ki prav tako izvajajo facilitativni slog mediacije.

EVALUATIVNA (vrednostna oz. ocenjevalna) MEDIACIJA

Evaluativna mediacija se je razvila po modelu poravnalnih konferenc, ki so jih vodili sodniki. Evaluativni mediator asistira strankam pri doseganju dogovora, tako da jih opozori na šibke točke njunih primerov in predvideva kako bi se sodnik oz. porota odločila, če bi bil primer obravnavan na sodišču. Evaluativni mediator lahko poda formalno ali neformalno oceno strankam o izidu dogovora. Evaluativni mediatorji so bolj osredotočeni na pravne pravice strank in manj na njihove potrebe in interese. Njihove ocene so oblikovane na podlagi pravnega koncepta pravičnosti. S svojimi strankami in njihovimi pravnimi zastopniki se srečujejo na ločenih srečanjih in nato izvajajo t.i. »mobilno diplomacijo«. Strankam in njihovim pravnim zastopnikom pomagajo preučiti njihov pravni položaj in neugodnosti oz. koristi, ki bi jih pridobili bodisi iz sodnega procesa bodisi dogovora z mediacijo. Evaluativni mediator strukturira proces in tudi neposredno vpliva na rezultat mediacije.Evaluativna mediacija se je razvila v okviru sodišču pridružene mediacije. Pravni zastopniki običajno v sodelovanju s sodiščem izberejo mediatorja in so sami aktivni udeleženci mediacije. Stranke so navadno prisotne na mediaciji, vendar se lahko mediator sreča tudi zgolj s pravnim zastopnikom, kakor tudi s stranko in s pravnim zastopnikom. Predpostavlja se, da ima v okviru ocenjevalne mediacije mediator potrebna strokovna ali pravna znanja o vsebini mediacije. Zaradi povezave med ocenjevalno mediacijo in sodiščem ter zaradi sorodnosti s poravnavo, je večina ocenjevalnih mediatorjev odvetnikov.

TRANSFORMATIVNA (preoblikovalna) MEDIACIJA

Transformativna mediacija je najnovejši od treh konceptov, poimenovana v knjigi Obljuba mediacije,Folger in Bush, iz leta 1994. Transformativna mediacija temelji na vrednotah »omogočanja« oz. spodbujanja vseh udeleženih strani, kolikor je to le mogoče in na »priznavanju« medsebojnih potreb, interesov, vrednot in stališč. Potencial transformativne mediacije je v spremembah, ki se zgodijo pri mediantih in preoblikovanih odnosih nekaterih ali celo vseh udeležencev. Mediatorji se v tranformativnem slogu mediacije srečajo z vsemi strankami, saj lahko le tako drug drugemu »podelijo priznanje«. V določenih pogledih vrednote transformativne mediacije odražajo vrednote zgodnje pospeševalne mediacije, posebej glede omogočanja oz. spodbujanja strank in pomena preoblikovanja. Zgodnji facilitativni mediatorji so pričakovali preoblikovanje družbe s pomočjo miroljubnih tehnik. In spremembe so se res tudi zgodile. Moderni transformativni mediatorji želijo nadaljevati ta proces, s tem, ko prepuščajo odločitve udeležencem mediacije in jih podpirajo pri usmerjanju postopka mediacije. V transformativni mediaciji stranke določajo tako postopek kot izid mediacije in mediator temu sledi.

PREDNOSTI IN SLABOSTI

Zagovorniki so mnenja, da facilitativna in transformativna oblika mediacije usposablja stranke in jim pomaga prevzeti odgovornost za svoje konflikte in njihovo razrešitev. Kritiki pa menijo, da facilitativna in transformativna oblika mediacije trajata predolgo in se preveč pogosto končata brez dogovora. Skrbi jih, da bi bili izidi mediacije nasprotni standardom pravičnosti in mediatorji v teh okvirih ne bi mogli zaščititi šibkejše strani.

Podporniki transformativne oblike mediacije trdijo, da mediatorji facilitativne in evaluativne mediacije preveč pritiskajo na stranke, naj dosežejo dogovor. Zagovarjajo mnenje, naj se stranke same odločijo ali želijo rešitev in ne mediator namesto njih.

Podporniki evaluativne oblike mediacije nasprotno trdijo, da si medianti želijo predstavitve možnih rešitev, če sami ne morejo doseči dogovora. Prav tako si želijo vedeti, katera rešitev je najbolj pravična. Pri tem se sklicujejo na vedno višje število udeležencev v okviru evaluativnih mediacij, kar kaže na to, da »trg« podpira tovrstno obliko mediacije. Njihovi kritiki pa izpostavljajo, da je popularnost rezultat kratkovidnosti pravnih zastopnikov, ki izbirajo evaluativno obliko mediacije, ker jim je bolj domača. Menijo, da sami medianti ne bi izbrali te oblike, če bi jim dali na razpolago dovolj informacij o drugih oblikah. Prav tako niso prepričani, da se evaluativni mediator pri svojih ocenah primera ne bo zmotil.

MOČNA ČUSTVA

Mediatorji običajno gojijo močna čustva do različnih stilov mediacije. Večina usposabljanj mediatorjev še vedno uporablja facilitativni pristop, čeprav se mediatorji-pravni zastopniki usposabljajo tudi v evaluativnem modelu. Različna usposabljanja dopolnjujeta Folger in Bush s transformativnim pristopom. Številni mediacijski standardi (od nacionalnih in državnih mediacijskih organizacij, državnih zakonodajnih in sodniških mediacijskih programov) ne izpostavljajo tega vprašanja. Nekateri prepovedujejo evaluativni model, medtem ko ga nekateri zahtevajo. Na primer smernice države Illinois o najboljših interesih otroka določajo: »Hkrati s tem, ko ima mediator dolžnost nepristranskosti, ima prav tako dolžnost zagovarjati najboljše interese otrok in drugih oseb, ki so nesposobne oblikovati prostovoljnih, informiranih odločitev… Če mediator verjame, da predlagan dogovor ne ščiti najboljših interesov otrok, ima dolžnost, da obvesti udeležene strani o svojem prepričanju in o razlogih zanj.«

Naslednji primer »močnih čustev« je iz leta 1997, ko so bile preučene Floridske profesionalne smernice za mediatorje in je komisija obtičala ob vprašanju evaluativnosti oz. vrednotenja v mediaciji. Sedanje pravilo pravi, da »naj mediator ne bi posredoval informacij, za katere ni kvalificiran, da jih podaja« in »mediator naj ne bi podajal mnenja o tem kako naj bi sodišče razsodilo v posameznem primeru«. Komisija naj bi predlagala dve možnosti sprememb na tem področju. Prva prepoveduje podajanje mnenj, razen izpostavljanja možnih izidov primera, druga možnost pa dopušča možnost, da mediator preskrbi informacije in nasvete, za katere je pooblaščen, dokler s tem ne krši lastne nepristranskosti ali samoodločbe udeleženih strani. Po predloženih komentarjih obeh možnih rešitev, sta bili obe zavrženi. Komentarji so bili številni in močni. V začetku leta 2000 se je nato oblikovalo novo pravilo, ki odraža prvo predlagano možnost.

V sodni odredbi Michigana iz leta 2000, ki dovoljuje sodnikom, da primere dodelijo v mediacijski postopek, je Vrhovno sodišče Michigana vstavilo razlikovanje med facilitativnim in evaluativnim postopkom. Sodna odredba tako izjavlja, da lahko sodišča napotijo stranke v facilitativne postopke, ne pa v evaluativne.

POMISLEKI

Zdi se, da obstoji več pomislekov in skrbi glede evaluativnega in transformativnega sloga mediacije kot do facilitativnega. Za le-tega se zdi, da je sprejemljiv za skoraj vse, čeprav se nekaterim zdi manj uporaben in dolgotrajnejši. Kakorkoli že, precej kritik se je nabralo na račun evaluativnega sloga kot prisilnega, vsiljenega, nasilnega in ne-nepristranskega. Transformativna mediacija je po drugi strani kritizirana, ker naj bi bila preveč idealistična, ne dovolj osredotočena in neuporabna v poslovnih in sodnih zadevah. Mediatorji v preoblikovalnem stilu mediacije bi seveda te oznake poskušali izpodbijati. Sam Imperati, na primer, vidi v evaluativnem pristopu razpon od mehkega do trdega: od izpostavljanja možnosti, do igranja vloge hudičevega advokata, do izražanja pravnih dilem ali obrambe, vse do ponujanja mnenj ali nasvetov glede samega izida mediacije. Verjame, da ni mogoče predpostavljati, da je evaluativni pristop nujno nasilen. Folger in Bush na drugi strani vidita transformativen slog mediacije kot izredno gibljiv in primeren za vse tipe konfliktov.

Naslednji pomislek je, da številni pravni zastopniki in klienti ne vedo, kaj jih čaka, ko se znajdejo v mediatorjevi pisarni. Nekateri so mnenja, da bi morali mediatorji razkrili kateri stil mediacije uporabljajo, preden bi se srečali s stranko ali vsaj pred izvedbo mediacije. Nekateri mediatorji si nasprotno želijo več svobode pri odločanju glede pristopa, ki ga lahko prilagodijo, ko spoznajo, kaj je najboljše za posamezen primer.

SLOGI vs. KONTINUUM

Samuel Imperati in Leonard Riskin verjameta, da predstavljajo navedeni slogi bolj kontinuum, razpon od najmanj do najbolj intervencijskih, kot pa izrazito ločene pristope. SPIDR raziskava in druge manj formalne raziskave so pokazale, da večina mediatorjev uporablja nekaj facilitativnih in nekaj evaluativnih tehnik, odvisnih od posameznikovih veščin in nagnjenosti ter potreb v posameznem primeru. Folger in Bush zaznavata bolj izrazite razlike med slogi, posebej razliko med mediacijo »od zgoraj dol« in od »spodaj gor«. Prepričana sta, da evaluativna in facilitativna mediacija posvečata preveč pozornosti pravnim informacijam in da je razrešitev, ki pride od samih strank, globlja, dlje trajajoča in dragocenejša. Kakorkoli, v neformalnih razpravah, številni mediatorji, ki izvajajo transformativni model, pravijo, da se poslužujejo tudi mešanice facilitativnih in transformativnih tehnik, namesto zgolj ene ali druge.

ZAKLJUČKI

Znotraj mediacije je dovolj prostora za različne sloge, bodisi facilitativne, evaluativne ali transformativne. Vsak izmed njih prinaša določene veščine v prostor razreševanja konfliktov. Imperati je prepričan, da večina mediatorjev uporablja kombinacijo teh slogov, odvisno od posameznih primerov in udeležencev v mediaciji, kakor tudi lastnih pristopov v mediaciji. Nekateri izkušeni mediatorji razložijo mediantom in pravnim zastopnikom slog mediacije, za katerega verjamejo, da bi bil najbolj primeren za njihov primer. Nekatere stranke in pravni zastopniki pa so sami dovolj izkušeni, da poznajo razlike med slogi mediacije in zahtevajo posamezen slog za svoj primer. Zdi se, da bi bilo za mediatorje primerno, da bi svojim strankam in pravnim zastopnikom predstavili sloge mediacije, ki jih običajno uporabljajo in teoretično podlago oz. vrednote, na katerih so utemeljeni. S tem bodo medianti boljše in bolj zadovoljne stranke, prav tako bo za samo mediacijo bolj jasno kaj ponuja. To pa lahko zgolj okrepi kredibilnost in uporabno vrednost mediacije.

Objavljeno v slovenščini z dovoljenjem avtorice.

© Zavod RAKMO 2010

Vir:www.mediate.com;Zena Zumeta: Styles of Mediation: Facilitative, Evaluative, and Transformative Mediation, September 2000.

Milan Slama, maj 2010

Mediatorji so v vsaj enem aspektu podobni terapevtom. Vedeti namreč morajo, s katerimi zadevami se lahko oz. se ne morejo ukvarjati v zvezi z udeleženci, vključenimi v mediacijo. Vsi imamo določene predsodke, pozitivne ali negativne, ki se pogosto izrazijo skozi naše pozitivno ali negativno vedenje v interakciji z nekaterimi ljudmi ali v določenih situacijah oz. skozi naša prepričanja. Od mediatorjev se zahteva sposobnost obvladovanja cele palete čustvenih, situacijskih ali ideoloških vprašanj, ki so pogosto izpostavljena na mediaciji. Mediatorji se morda ne zavedajo svojih predsodkov in neka gesta, izjava ali situacija, ki se pojavi med mediacijo, lahko povzroči pretirano reakcijo s strani mediatorja. Po navadi se slednje manifestira kot nesorazmerna pozitivna ali negativna sodba oz. celo kot napačna sodba. Vendarle pa nismo poklicani zato, da bi udeležence sodili.

Samozavedanje je nekaj, kar bi si želeli od udeležencev mediacije in tisto, kar moramo pričakovati od samih sebe. Samozavedanje temelji na dveh različnih vpogledih. Prvi se navezuje na samo-poznavanje in je stara Sokratova maksima, izražena v besedah »Spoznaj samega sebe.« Drugi vpogled pa je vedenjski. Vedeti moramo, kako reagiramo v določenih situacijah, saj le tako lahko izvajamo samonadzor. Vsi mediatorji vedo, da uspešnost vsake mediacije sloni na mediatorjevem obvladovanju procesa. Obvladovanje samega sebe je nujen del slednjega. Udeležence lahko tovrstna vpogleda vodita k razumevanju in pripravljenosti za prevzemanje odgovornosti glede njihovega prispevka h konfliktu oz. nesoglasju, v katerega so vpleteni. Kar pa se tiče mediatorjev, jim ta vpogleda pomagata pri zagotavljanju kompetence dobrega opravljanja njihovega dela.

Ta članek bo naslovil dve različni vprašanji. Prvič, katera specifična področja samozavedanja so potrebna za to, da mediator dobro opravlja svoje delo? Drugič, kako morajo mediatorji razvijati svojo veščino samozavedanja? Na koncu bo obravnavana še ena tema, s katero se moramo spopadati kot mediatorji. To je, kako samozavedanje prispeva k vprašanju nevtralnosti? Z drugimi besedami, če poznamo naše vrednote, preference in pozitivne ali negativne predsodke, kakšno naj bo naše delovanje ali nedelovanje med mediacijo?

In spet smo pri prvem vprašanju. Katera specifična področja samozavedanja so potrebna za to, da mediator dobro opravlja svoje delo? Predpostavimo, da nekomu niso všeč leni ljudje. Istočasno njegova ali njena definicija lenobe temelji na samo-postavljenih zahtevah in na prepričanju, da morajo ljudje delati 24 ur, 7 dni na teden ter da ima delo prednost pred vsemi drugimi aktivnostmi v življenju. Torej, če je mediator deloholik in verjame, da se ne more veliko ljudi kosati z njegovim odnosom do dela, obstaja velika verjetnost, da bo vsako osebo, ki njegovih standardov ne more doseči, pri sebi označil za leno. Na primer, če mediator vodi mediacijo na delovnem mestu in v zadevi oškodovana stran zahteva določeno povračilo, bi lahko mediator na podlagi svojih negativnih predsodkov v zvezi z lenobo zavzel odklonilno mnenje, še posebej, kadar sodba sovpada s prepričanjem, da oškodovana oseba ni v zadostni meri prispevala in si zato ne zasluži zahtevanega povračila. V mediatorjevi glavi se lahko odvija nekaj podobnega kot, »Ne morem verjeti, da ta leni ničvrednež zahteva toliko denarja.« Očitno pa moramo tovrstno sodbo ločiti od trezne ocene kot na primer, kakšna je vrednost primera upoštevaje glavne točke zadeve, gledano s pravnega stališča.

Podobno je lahko mediator prepričan, da ženske v zakonu ne bi smele igrati vloge žrtve, temveč bi morale vedno jasno uveljavljati svoje zahteve. Če se nato med ločitveno mediacijo žena ne vede v skladu z mediatorjevimi pričakovanji, lahko mediator nanjo gleda kot na šibko osebo, ki se ne zna boriti zase, mož pa izpade kot nasilen tepec. Seveda je lahko žena šibka in mož nasilen, vendar mediatorji ne bi smeli dopustiti, da na njihovo delo negativno vpliva bodisi lastno vedenje bodisi predsodek. Primerjajte sledeči različni izjavi med mediatorjem in udeležencem na ločenem srečanju. Mediator: »Način, kako se odzivate na tega moškega, ki je velik tepec, me moti. Ali se lahko postavite zase? Ali ne vidite, kaj vam počne?« Takšno vedenje bi lahko povzročilo resno motnjo. Udeleženec na ločenem srečanju lahko zavzame obrambno držo in razvije lasten odklonilen odnos nasproti mediatorju. Pogovor pa se da izpeljati tudi na drugačen način. »Ste kdaj razmišljali, kako se bo vaš mož odzval, ko se obnašate na ta način? Ali verjamete, da vas je ta moški kdaj spoštoval? Zakaj mislite, da vas ni spoštoval?«

Obstaja mnogo različnih načinov za podobno posredovanje s strani mediatorja, vendar bi moralo biti očitno, da vsiljevanje mnenja, ki temelji na negativni drži, ni ravno koristno. Mediatorji naj raje preučijo lastne predsodke skozi samozavedanje in delajo s svojimi strankami na način, ki bo samozavedanje omogočil tudi njim. V tem je čar mediacije. Če mediator, ki ima do neodločnih žensk negativen odnos, spozna, da vsiljevanje mnenja v pogovoru z udeležencem vodi k slabemu izidu, lahko svoj pristop izboljša in popravi napake.

Moralo bi biti jasno, da zaradi naše vzgoje in socialno/kulturnega konteksta razvijemo mnogo prepričanj in vedenjskih vzorcev, ki se odražajo v naših sodbah in ocenjevanju drugih. Glede na to je sposobnost, da se ljudi ne obsoja, tista, ki jo mediator mora obvladati. Vendarle pa je potrebno najti odgovor na še eno zelo pomembno vprašanje. Ali obstajajo specifični vzorci obnašanja in predsodki, ki se jih morajo mediatorji zavedati, tako da lahko svoje delo izvajajo kompetentno ne glede na vrsto mediacije?

Po mojem mnenju jih nekaj obstaja.

Prvič gre za vedenje nasproti avtoriteti. Vedno obstaja možnost, da je v prostoru mnogo vplivnih ljudi, od predsednikov podjetij in zakoncev z višjimi prihodki za delo do mogočnih odvetnikov. Na drugi strani mize pa lahko sedi nekdo s sorazmerno manjšo močjo in manjšim vplivom.

Če je mediatorja bodisi strah pred avtoriteto bodisi ima negativen odnos do vplivnih ljudi in se težko znajde v situacijah, kjer sta dominacija in ustrahovanje del igre, bo zelo hitro izgubil nadzor nad procesom. Odklonilno vedenje do avtoritete pogosto povzroči soočenje mediatorja in vplivne strani; ne nazadnje, ljudje, ki radi dominirajo druge in so večino časa na vodilnem položaju, težijo k soočenju, če se njihovih želja ne upošteva. Mediatorjev odklonilen odnos do dominantnih udeležencev bo povečal možnosti za soočenje in posledično izgubo nadzora.

Kadar je mediatorja strah kogarkoli v prostoru, je izguba nadzora zajamčena. Obstaja pa še ena slabost tega negativnega odnosa do avtoritete. Ker je neravnovesje moči med mediacijo pogosto prisotno, bi mediator lahko stopil na stran šibkejšega udeleženca. Podobno lahko mediator stopi na stran močnejšega udeleženca, če se istoveti z vplivnimi ljudmi. Bistveno je, da se mediatorji, namesto da dopustijo vplivanje predsodkov zoper avtoriteto na mediacijo, naučijo ravnati z avtoriteto. To pomeni, da so mediatorji partnerji udeležencev in hkrati nadzirajo proces. Partnerstvo z vsemi udeleženci uveljavlja idejo sodelovanja, ko se strani premikajo proti skupnemu cilju rešitve spora ali konflikta. Partnerstvo prav tako pomeni, da niti mediator niti udeleženci nimajo glavne besede. Ko govorimo o moči, je zaželeno, da si jo udeleženci vsaj do določene mere delijo. Mediacija je sodelovalen proces in čeprav ima ena stran večji vpliv, ker se bo zadeva verjetno rešila v njeno korist, bo nasprotna stran v primeru uporabe ustrahovanja in pritiska postala zamerljiva ter manj sodelovalna. Na kratko, mediator se ne sme ustrašiti ali dopustiti pritiska katerekoli strani, ne sme dovoliti ustrahovanja med udeleženci in mora se vzdržati vsiljevanja svoje volje. Bralec naj se odloči, v katerem primeru je prepričevanje udeležencev z namenom pozitivnega izida uporabno in kdaj mediator prestopi meje z vsiljevanjem svoje volje.

Drugi odnos, s katerim se morajo mediatorji ukvarjati, je odnos do neumnosti ali, uvidevneje rečeno, odnos do ljudi z omejeno sposobnostjo razumevanja jasnih zadev. Kot vsi vemo, sta razlaganje in prepričevanje aktivnosti, ki ju mediatorji izvajajo pri vseh udeležencih. Nezmožnost prepričati nekoga zaradi njegovega/njenega pomanjkanja intelekta je lahko moteč dejavnik. Delo z ljudmi, ki niso posebej bistri, zahteva veliko potrpljenja in veščin. In če oseba ni sposobna razumeti argumentov, se lahko tudi najboljši mediatorji počutijo nemočne. Izjava »On je neumen.« ne pomaga nikomur. Četudi si to morda mislite, ne pustite, da vas onemogoča in samo sprejmite, da se nekateri ljudje rodijo z več sposobnostmi in več intelekta kot drugi. Zapomnite si, obstaja znatna verjetnost, da drugi menijo, da ste neumni vi in verjetno tudi vam takšno mnenje ne bi bilo všeč.

Tretji odnos je najverjetneje najtežji. Gre za odnos nasproti šibkosti in pomanjkanju osebnosti udeležencev mediacije. Na mediatorja gledamo kot na zastopnika zaupanja in poštenosti. Istočasno ona/on težko opusti negativen odnos do ljudi, ki varajo, so nasilni, zlorabljajo druge, so nepošteni in podobno. Četudi mediator prevzame podobno mnenje kot odvetnik, ki se zaveda, da je zastopana stranka kriva, a jo še vedno brani, ker meni, da je vsakdo upravičen do pravnega varstva, je za mediatorja težko vzdržati se vsakršne sodbe. O tem bom govoril kasneje, ko bom razpravljal o vprašanju vpletenosti in ne vpletenosti. Za zdaj želim le poudariti, da je opazovanje ljudi, ki se med mediacijo poslužujejo zavržnih dejanj, lahko precej neprijetno.

In sedaj drugo vprašanje: kako naj mediatorji razvijejo svojo sposobnost samozavedanja?

Kako lahko poskušamo odkriti svoje predsodke, če se jih ne zavedamo? Ali se lahko zavestno potrudimo preučiti seznam vprašanj in vedenjskih vzorcev, ki se nanašajo na določene vrste mediacije? Ni pomembno, kako izkušeni smo glede samorefleksije, saj bo tak seznam vedno nepopoln. Ne nazadnje, smo »v delu« in tu se vedno najde prostor za izboljšave. Spoznanje, da smo »v delu«, je koristno, vendar pa so nekateri naši vzorci obnašanja tako globoko zakopani ali samoumevni, da nas samorefleksija sicer pripelje do sem, kar pa ni dovolj daleč. Potem obstajajo še drugi ljudje, ki lahko izpostavijo naše določene predsodke, ki jih pogosto izkazujemo in zato škodijo mediaciji. Dokler smo jih pripravljeni poslušati, se učiti od njih in uporabiti njihove ocene za izboljšanje samih sebe, že napredujemo. Na koncu nam ostane še vrednost izkušnje ali, kot radi rečemo, »Vse življenje se učimo.« Dokler razumemo, kaj se od nas kot mediatorjev pričakuje in kaj moramo pričakovati od samih sebe, lahko odkrijemo, kje nam ni uspelo zaradi naših vedenjskih vzorcev, predsodkov in obsojanj. Mediacijski proces nam postavlja določene zahteve in le v primeru, da smo jim sposobni slediti, smo se zmožni učinkovito premikati v smeri pozitivnih izidov. Naj vam predstavim hipotetično, a verjetno situacijo in prikažem, kako lahko določen predsodek vznikne iz neraziskanega načina obnašanja, ki temelji na pomanjkanju samozavedanja ter kaj naj mediator stori potem, ko spozna, kako sam vpliva na mediacijo.

Predstavljajte si situacijo, v kateri moški mediator dela z žensko udeleženko. Udeleženka nenadoma požuga s prstom neposredno proti mediatorju. Mediator se nemudoma podzavestno odzove in reče udeleženki, »Nikoli več ne storite tega!« Očitno je nekaj v zvezi z gesto udeleženke sprožilo tako spontan in negativen odziv mediatorja. Za takšno reakcijo obstaja nekaj možnih razlag. Morda je v času mediatorjevega otroštva njegova mama gesto žuganja s prstom uporabljala, medtem ko ga je grajala ali kaznovala. Jasno je, da tovrsten odziv mediatorja udeležencu ne bo najljubši in bo posledično škodljivo vplival na njegov odnos z mediatorjem.

Torej, kaj lahko izluščimo iz tega? Mediator mora nemudoma spoznati in sam pri sebi nasloviti nerešeno vprašanje, ki se ga prej ni zavedal. Mediacijo naj prekine in udeležencu prizna, da je prestopil mejo in se obnašal neprofesionalno. Nato se mora udeležencu opravičiti. Po mediaciji naj opravi refleksijo celotne zadeve in poskuša ugotoviti, zakaj je reagiral na določen način in kaj bi lahko bil vzrok za njegov odziv.

Naj povzamem. Iskrena in konstruktivna izvedba samoreflektivnega vpogleda nam omogoča, da se zavemo tistih predsodkov, ki ovirajo uspešnost mediacije. Sposobnost sprejemanja predlogov drugih prav tako poveča naše samozavedanje. In končno, razumevanje pogojev za izvedbo uspešne, učinkovite in dobre mediacije ter razumevanje, kaj se od nas kot mediatorjev pričakuje, postane merilo, ki ga sprejemamo vsakič, ko naše spretnosti uporabljamo v konkretnih »spopadih«. Potrudimo se po najboljših močeh, nato pa skozi refleksijo ugotovimo, kaj lahko storimo bolje in kako to dosežemo. Nič ne more nadomestiti izkušenj. S pomočjo prakse in situacij, ki nam predstavljajo izziv, moramo najti odgovore na sledeča vprašanja. Kaj smo storili narobe in kaj moramo izboljšati? Kaj v nas preprečuje pozitiven izid in kako smo prispevali k temu?

Ta tema potrebuje še zadnjo opombo. Nanaša se na samozavedanje samozavedanja in v večji meri temelji na opazovanju kot na analiziranju. Slučajno se zgodi, da tudi najboljšim mediatorjem, ki jim je lasten izreden vpogled in temeljito razumevanje prispevanja udeležencev h konfliktu ter vrsta samozavedanja, ki bi ga morali udeleženci imeti za reševanje slednjih, primanjkuje podobnih vpogledov glede samih sebe. Velik ego, zamerljivost ali ljubosumje do drugih je nekaj izrazov pomanjkanja zavedanja, ki jih ti mediatorji zaznajo pri drugih, le redko pa jih pripišejo sebi. Gre za nedoslednost med naučenim preučevanjem drugega in nezmožnostjo preučevanja samega sebe. Glede tega pa se lahko poskusimo izboljšati prav vsi.

Na koncu bi se rad vrnil k vprašanju mediatorjeve vpletenosti oz. ne vpletenosti med mediacijo, ki se nanaša na moralo in integriteto mediatorja. Gre za staro dilemo med nevtralnostjo (ne vpletenost) in preprečevanjem zlorab mediacijskega procesa ter zlorab med udeleženci (vpletenost). Dilema kar sama odpira vprašanje, kako daleč lahko gremo za ohranitev ugleda in koliko odgovornosti za prispevek h konfliktu ali sporu smemo pričakovati od udeležencev. In na koncu koncev, kaj pove o nas kot mediatorjih, ko beseda nanese na naše poglede na mediacijski proces; taisti proces, ki od nas zahteva zaupnost, poštenost in integriteto.

Ali bi morali potemtakem smatrati naše moralne sodbe o udeležencih (tj. on je prevarant ali odvratna osebnost ali je težaven) kot predsodke in se jih vzdržati v največji možni meri? Morda pa bi jih morali upoštevati kot nujne za ustrezno delovanje mediatorjev, ki temelji na zahtevi po zaupnosti, poštenosti in integriteti? Vsekakor dilema, ki je ni enostavno razrešiti.

Skozi zgodovino smo bili pogosto priče pogajanj med našo vlado in sovražnikom najhujše vrste. (Včasih je nasprotna stran v nas videla sovražnika najhujše vrste.)

Pogosto smo opazovali, kako se je ena stran lotila nepoštenih taktik in strategij ter manipulirala z nasprotno stranjo v svojo korist. Če je mediator del pogajalskega procesa, ne more biti le priča tovrstnim pristopom, marveč postane soudeležen in možna tarča za manipulacijo ali zlorabo. Čeprav nismo pogosto soočeni z dilemo vpletenosti ali ne vpletenosti in četudi lahko zadevo mnogokrat razrešimo s pomočjo pretanjenega izpraševanja ter obravnavamo udeležence ne da bi ogrožali sami sebe ali mediacijski proces, se bodo gotovo pojavile priložnosti, ko ne bomo zmožni enostavno rešiti dilem med vpletenostjo in ne vpletenostjo. Obstajajo situacije, ko notranji konflikt, ki temelji na naših moralnih prioritetah in sodbah, z vso silo izbruhne na dan. Če te sodbe začasno potisnemo na stran, tvegamo, da bi bili udeleženci oškodovani ali užaljeni zaradi naše neprizadevnosti ali pasivnega odnosa. Če jih vključimo v mediacijo, tvegamo, da bo naše vpletanje ogrozilo proces, nas pa bodo dojeli kot polne predsodkov. Ni pomembno, da so naše moralne sodbe drugih morda pomanjkljivo upravičene in utemeljene. In kaj naj torej mediator stori? Ponovno, samozavedanje je tukaj zelo pomembno. Vsak mediator si mora postaviti lastne meje. To pomeni, da naj si vsak mediator določi, katere situacije zahtevajo njegovo vpletanje, na kakšen način bo posredoval in s kakšnim namenom. Enako velja za situacije, v katerih se mediator odloči, da ne bo posredoval in bo na ta način zadostil zahtevam mediacijskega procesa ter ocenil potrebe in koristi udeležencev.

Upam, da se vsi, ki delujemo na področju mediacije, zavedamo izziva. Oplemenitenje naših veščin je odvisno od utečene prakse samorefleksije, ki pa jo je mogoče doseči le s pomočjo aktivnega izvajanja mediacij. Vendarle pa so nagrade ogromne. Počasi se naučimo, kako ravnati v celi paleti situacij, z raznolikimi ljudmi in končno z nami samimi. Praksa mediacije nam daje priložnost za preučitev in obvladovanje naših življenj. In priložnost je neskončna.

Originalni članek je dostopen na naslednji povezavi: www.mediate.com

Prevedla: Maja Vršič