Zvestoba je eden od temeljev pravega odnosa, brez zvestobe je globok in pristen odnos nemogoč. Kljub temu, da se s to trditvijo verjetno lahko bolj ali manj vsak strinja, pa morda ni tako jasno, kaj to zvestoba sploh je.

Skrb za dobro drugega
Zvestoba se ne pokaže le ob velikih preizkušnjah ali pomembnih odločitvah. Zvestoba se kaže in goji vsak dan v vsakodnevnih interakcijah. Zvestoba pomeni, da drugega ne pustiš na cedilu, da drugemu ne obrneš hrbta, ampak vedno skrbiš tudi za to kar je dobro zanj. Zvestoba pomeni, da ostaneš tudi kadar je težko.

Pomeni, odločenost, da boš skrbel ne le za svoj, ampak tudi za blagor drugega, pomeni, da si pripravljen iskati tako možnost, ki bo dobra za oba, da se ne boš obrnil proti drugemu ampak boš vedno na njegovi strani.

V luči tega je že vsaka malenkost, v kateri skušaš drugega prisiliti v nekaj, ne glede na to kaj je zanj dobro, nezvestoba. Po drugi strani pa biti zvest pomeni včasih tudi storiti kaj, kar drugemu ali nam ni po godu, kaj kar je težko, vendar je dobro za oba.

Postavljanje meja
Zvestoba do drugega in zvestoba do sebe pa se ne izključujeta. Da bi bil zvest drugemu, ne smeš biti nezvest sebi. Potrebno je postavljati meje v skladu s tem, kar je za nas dobro oz. sprejemljivo - prevzeti odgovornost zase. Zvestoba pomeni tudi, da drugemu ne dovolimo da bi kršil naše meje, da bi počel to, kar nam škodi, ali da bi nas silil v kaj proti naši volji. Kajti, če to dopuščamo, v bistvu predpostavljamo, da to drugi želi, in je torej hudoben. S tem pa smo že postali nezvesti. Zvestoba pomeni, da drugemu pomagamo, da ne dela slabega. Vzpostavljati prave meje je pomembno, ker moramo drugega sicer prej ali slej odriniti.

Reševanje konfliktov
Zvestoba pomeni tudi ohranjati živo komunikacijo in reševati konflikte v odnosu. Komunikacija je bistven sestavni del zdravega odnosa, kajti če se ne pogovarjamo, se odtujimo. Nerazrešeni konflikti pa ovirajo komunikacijo. Če se določenega področja zavedno ali nezavedno izogibamo, se izogibamo tudi komunikaciji, ki bi lahko pripeljala do zadevnega vprašanja. Raste tako število nerazrešenih konfliktov, kot tudi količina področij o katerih se ne pogovarjamo. Sčasoma se pogovarjamo le še o najnujnejših operativnih vprašanjih. Druga različica odziva na vedno več nerazrešenih konfliktov pa je, da se vedno pogosteje in vedno več prepiramo, kar posledično povzroči ali razkrije še več konfliktov, sčasoma v odnosu ne ostane praktično nič drugega kot prepir. V obeh primerih pa količina komunikacije upada. Nezmožnost, da bi se na konflikte odzvali konstruktivno je najmočnejši dejavnik pri upadu zadovoljstva v zakonu, če ne celo najpomembnejši razlog za zakonski neuspeh. Konflikti, ki niso učinkovito razrešeni zaradi izogibanja ali zaradi neuspešnih poskusov razreševanja, se bodo ponavljali in postali vir frustracije in sovražnosti, ki lahko sčasoma prekine odnos. Pomembno za uspešnost odnosa je torej, da konflikte, ki jih odkrijemo sproti razrešujemo, in da ohranjamo komunikacijo, ki je “življenjski sok odnosa”.

Zvestoba in odpuščanje
Edino Bog je vedno zvest, ljudje, ki smo grešni, pa smo velikokrat nezvesti, in četudi drugega morda v velikih stvareh ne izdamo, smo vendarle lahko velikokrat nezvesti v majhnih. Kljub temu, da je Bog vedno zvest, pa ne bo obupal nad nami, tudi če delamo napake, tudi če smo grešniki. Bog nas ne bo zavrgel in izbral drugega izvoljenega ljudstva. Zvestoba torej vključuje tudi odpuščanje, odpuščanje za nezvestobo in odpuščanje, kot sestavni del zvestobe, ravno zato, ker smo nepopolni, kajti zvestoba, ki bi temeljila le na predpostavki, da je drugi popoln, sploh ne bi bila zvestoba. Zvestoba pomeni, da drugega ne zavržemo oz. odrinemo, zato ker je nepopoln, ker dela napake ali ker ga ne razumemo.

Zvestoba, božji načrt in božja ljubezen
Zvestoba pomeni iskati božji načrt, videti v drugem božjega otroka in ga ne podrediti lastnim načrtom ali željam, pomeni, da drugega ne uporabljamo kot sredstvo. Zvestoba je, da drugega ne zavržeš, zato ker ne dela tako, kot ti hočeš oz. se ne sklada s tvojimi načrti ali željami.

Zvestoba pomeni, videti v drugem božjega otroka, vedeti da ga Bog brezpogojno ljubi, kljub temu da ga včasih ne razumemo. Zvestoba pomeni drugemu sporočati: »Tudi kadar te ne bom razumel, te ne bom zavrgel… ampak te bom skušal razumeti.«

Zvestoba pomeni, ne zanikati božje ljubezni zaradi razlik v naših (človeških) načrtih, kajti »kakor je nebo visoko nad zemljo, so božji načrti nad našimi načrti in božje misli nad našimi mislimi!« Zvestoba je torej skupno iskanje načrta, ki ga ima Bog za najin odnos in neprestano sporočanje drug drugemu : »Bog te ljubi!«

Za delo smo najbolj motivirani, če znamo v njem najti smisel

Še posebno v času po dopustu se marsikdo srečuje s problemom delovne motivacije. Kako se po prijetnem lenarjenju spet pripraviti do tega, da zavzeto poprimemo za delo, ki ga opravljamo?

Da bi si lažje odgovorili na to vprašanje, je pomembno vedeti, kaj nas motivira za delo tudi sicer. Če za delo že pred dopustom nismo motivirani, bomo po tem še toliko manj. Na splošno je najboljši recept za to da po dopustu spet zavzeto poprimemo za delo ta, da smo za naše delo motivirani.

Plača – ni zadosten motiv
Denar oz. plača je vsekakor nujen pogoj, da se lahko posvetimo delu, saj je s tem poskrbljeno za našo gmotno varnost. Kljub temu pa plača in druge ugodnosti niso dovolj, da bi nas motivirale. Raziskave so celo pokazale, da lahko nagrade ali plačilo spodkopljejo veselje do dela. Najprimernejša služba bi bila tista, ki bi jo opravljali tudi, če ne bi bila plačana in zato je zelo na mestu vprašanje, ali imam vsaj približno tako službo. Žal v današnji družbi ne gre, da bi bil brez denarja, zato je treba delati za denar _ in vsak delavec je tudi vreden svojega plačila _ kljub temu pa plačilo ni in ne sme biti edino, kar nas motivira za delo.

Če predolgo opravljamo isto delo, postane _ kljub dobri plači _ rutinsko in nezanimivo, manjka nam izzivov in posledično nam drastično upade tudi motivacija. Do neke mere lahko upad motivacije sicer nadomestimo z voljo ali prisilo, če ne zaradi drugega, iz finančnih razlogov, a tudi moč volje, ki jo sicer tako kot moč mišic lahko krepimo, oslabi, če jo preveč uporabljamo. Poleg tega je nevarnost, da »pregorimo« in popolnoma izgubimo voljo do dela ali celo do življenja.

Poleg zunanjih oblik motivacje so pomembne tudi notranje. V splošnem ločimo tri tipe: radovednost, potreba po kompetentnosti in učinkovitosti in potreba po dosežkih.

Sledimo vedoželjnosti
Namesto da bi se skušali prisiliti k delu, raje poskrbimo, da bo naše delo izpolnjevalo tri temeljne prvine notranje motivacije, in sicer radovednost, potrebo po (razvijanju) sposobnosti in potrebo po dosežkih. Ne zanemarjajmo stvari, ki pri delu pritegnejo pozornost oziroma zbudijo radovednost, z izgovorom: »Sedaj nimam časa za to, ker imam veliko dela.« Če si bomo vzeli par trenutkov za tisto, kar nam je vzbudilo zanimanje, se nam bo to lahko že takoj, gotovo pa v bližnji prihodnosti, bogato obrestovalo. Pomembno je tudi, da pri delu razvijamo znanje in sposobnosti, zato se ne izogibajmo izzivom in priložnostim za učenje tako na delovnem mestu kot tudi na kakšnem seminarju ali drugem izobraževanju. Če hočemo, da bo delo ostalo zanimivo, potrebujemo vedno nove dosežke, stvari, ki so nam v izziv, take, ki še malo presegajo tisto, kar smo dosegli do sedaj.

Razvijanje občutka pristojnosti
Na začetku delovne dobe, ko začenjamo določeno službo, nam običajno ni treba skrbeti za motivacijo, saj nam je vse novo in izziv. Ko preteče nekaj časa in se dela navadimo, pa se nam razvija občutek kompetentnosti. Vedno bolj smo zadovoljni s svojimi dosežki in vedno bolj se nam zdi, da delo obvladamo. To nas motivira in nadomesti radovednost in izziv, ki sta kot motivacijska elementa prevladovala na začetku. Še pozneje, ko delo ni več novo in se nam sposobnosti ne razvijajo več, pa lahko začne motivacija upadati. To se seveda na delovni uspešnosti ne pozna takoj, saj s pomočjo pridobljenih izkušenj lahko do precejšnje mere nadomestimo upad motivacije. A prej ali slej, bo, če česa ne ukrenemo, pomanjkanje motivacije obrodilo svoje slabe sadove. To pa je tudi čas, ko je treba začeti razmišljati o spremembi dela, najsi bo znotraj iste dejavnosti v smislu napredovanja ali zamenjave delovnega mesta ali pa s spremembo zaposlitve.

Smisel opravljenega dela
Poleg radovednosti ter potrebe po kompetentnosti in dosežkih pa na motivacijo močno vpliva tudi pomen oz. smisel, ki ga v delu vidimo in to kakšno vlogo ima pri naših daljnoročnih ciljih. Tudi ko nam delo ni več novo in se naše sposobnosti ne razvijajo več dosti, nam pomen, ki ga ima naše delo, zagotavlja močan vir motivacije, ki po moči lahko celo presega vse druge. Četudi je naše delo pretežno rutinsko, smo zanj lahko visoko motivirani, če le vidimo smisel v tem kar počnemo. Če to, kar delamo, predstavlja korak na poti do večjih ciljev oziroma nam pomaga pri uresničevanju naših sanj ali pa s tem kar delamo sodelujemo pri nečem pomembnem že v sedanjosti, bomo v splošnem za delo bolj motivirani, kot če v njem ne vidimo ne smisla in ne pomena za prihodnost.

O vprašanju, kako se prav po čudovitem dopustu spet motivirati za delo, pa tole: lahko se s tem problemom aktivno spopademo in si zadamo za cilj, da se bomo v delo zagrizli z vso vnemo, toliko bolj, kolikor nam manjka volje; ali pa preprosto sprejmemo dejstvo, da bomo kratek čas še malo žalovali za lepimi počitnicami, potem pa bomo spet padli v delovni ritem, ki smo ga bili navajeni od prej.

Marko Iršič

Če se cenimo, bomo kos izzivom prihodnosti

Pri otrocih, ki so bolj prepričani v svojo vrednost, se počutijo bolj varne in povezane z drugimi, ter bolj zaupajo v svoje sposobnosti in vidijo smisel v življenju, je bistveno manj teh neželjenih oblik vedenja, poleg tega pa imajo večjo motivacijo za učenje in sodelovanje v šoli, ter posledično tudi boljši uspeh.

Na teh spoznanjih temelji program: Razvijanje pozitivnega samovrednotenja otrok in mladostnikov, katerega avtor je dr. Robert Reasoner, ki ga je razvijal in dopolnjeval več kot 25 let. Šola, ki jo je vodil, je dobila priznanje za najboljšo šolo leta v ZDA Poleg tega pa je tudi ustanovitelj gibanja za razvoj zavesti o osebni vrednosti. O pomenu razvijanja pozitivnega samovrednotenja predava širom po svetu. Njegova sodelavka mag. Marilyn Lane pa se ukvarja tudi z nadarjenimi otroki. Ima bogate izkušnje pri delu z njimi, kot tudi pri koordinaciji projektov in izobraževanju za delo z nadarjenimi. Ravno ob bližajočem se koncu šolskega leta sta oba gostovala v Sloveniji ter imela seminarje in predavanja o razvijanju samovrednotenja in delu z nadarjenimi. Poleg predavanj in seminarjev sta obiskala tudi nekaj šol, ki so vključene v projekt Razvijanje pozitivnega samovrednotenja v šolskem okolju.

Projekt je zastavljen tako, da v njem sodeluje cela šola, vključno z učenci, učitelji in drugim osebjem, k sodelovanju pa so vabljeni tudi starši. Temeljni cilj je dvigniti raven samovrednotenja pri učencih oz. dijakih, razvijati zavest o pomenu občutka lastne vrednosti, ter krepiti samospoštovanje tudi pri šolskem osebju in starših. Osnovni sestavni del je program delavnic, za vodenje katerega se usposobi določeno število strokovnih delavcev na šoli, ki ga potem izvaja z dijaki oz. učenci, poleg tega pa projekt vključuje tudi predavanja in delavnice za učitelje in starše, ter spremembo oz. razvoj šolske kulture.

Obseg znanja raste
Občutek lastne vrednosti je še toliko bolj pomemben v danjašnjem času, ko so spremembe vedno hitrejše. Obseg znanja se v zadnjem času podvoji že v približno dveh letih in pol, delovna mesta se spreminjajo, nekatera izginjajo in nastajajo nova, pa tudi tista, ki ostajajo, so podvržena mnogim spremembam. Velika verjetnost obstaja, da za večino otrok, ki danes hodijo v šole, sploh še ne obstajajo delovna mesta, ki jih bodo imeli, ko dokončajo šolanje. Obseg znanja pa se bo po predvidevanjih pomnožil za več kot tridesetkrat od takrat, ko vstopijo v šolo, do takrat, ko jo zapustijo. Poleg spreminjanja znanja in delovnih mest pa se bistveno spreminja tudi tehnologija in način dela.

Zaradi tolikšnih sprememb in nejasnosti glede prihodnosti je toliko bolj pomembno, da se namesto na konkretno znanje in spretnosti v šoli osredotočimo bolj na razvijanje sposobnosti učenja, reševanja problemov, sodelovanja ter zaupanja v lastne sposobnosti. Le posameznik, ki bo dovolj zaupal v svoje sposobnosti in lastno vrednost, bo lahko kos izzivom, ki jih prinaša prihodnost, saj bo znanje in spretnosti za obvladovanje le teh v veliki meri moral razvijati sam in se ne bo mogel naslanjati le na znanje, ki ga je pridobil v šoli.

Razvijanje občutka lastne vrednosti
Občutka lastne vrednosti ne moremo nikomur podariti, lahko pa mu pomagamo, da ga razvije in pri tem je okolje (dom, starši, šola, učitelji,..) ključnega pomena.. Dr. Reasoner je odkril, da je za razvoj občutka lastne vrednosti ključnih pet osnovnih elementov in sicer občutek varnosti, občutek identitete, občutek pripadnosti, občutek sposobnosti in občutek smisla.

Da bi se otrok lahko počutil varnega, mora živeti v varnem okolju. Pomembno je na primer, da otrok ve, kaj se od njega pričakuje, da ve kje so meje in kaj se zgodi, če jih prestopi, ne pa, da se pravila (doma, v razredu, v šoli) neprestano spreminjajo. Da otrok lažje razvije občutek identitete, je pomembno, da dobiva pozitivne povratne informacije iz okolja, da ga obravnavamo s spoštovanjem in da mu pokažemo, da ga cenimo in imamo radi. Občutek pripadnosti se razvija s tem, da je otrok aktivno vključen v okolje (družino, razred, šolo,...) in da čuti, da je pri tem pomemben. Občutek sposobnosti se krepi tako, da jo posameznik razvija in uporablja. Otroku je potrebno omogočiti, da uspešno uporablja svoje sposobnosti in razvija nove. Da ugotovi, da je lahko kos vsaki situaciji in četudi še nima sposobnosti, ki so v določeni situaciji potrebne, jih lahko pridobi oz. razvije.

Pomoč otroku pri tem, da ugotovi, česa si želi v prihodnosti in kaj pričakuje od življenja, pa razvija občutek smisla, brez katerega so otroci zelo dovzetni za slabe vplive iz okolja (slaba družba, alkohol, mamila, kriminal,...). Otrok, ki ima razvit občutek smisla, ki je sestavni del občutka lastne vrednosti, pa se bo znal upreti slabim vplivom, saj bo, kot so rekli otroci z šole dr. Reasonerja, imel v življenju bolj pomembne cilje, kot pa so alkohol in droge.

Marko Iršič

Goro dela razdelimo na manjša opravila in zmogli bomo več, kakor smo mislili

Lenoba je vseh grdob grdoba, pravi pregovor in ta grdoba spada tudi med glavne grehe, ki so vir ostalih grehov. Po drugi strani pa pravijo, da ni lenih ljudi, ampak so samo tisti ki niso motivirani, kar tudi drži.

Za lenobo bi lahko rekli, da je odsotnost ali pomanjkanje zavzetosti, delavnosti in gorečnosti. Len človek ponavadi ni srečen. Malo česa se loti, ker gaje strah, možnih ovir in ker ima odpor do vsega, kar vključuje kakšen napor. Posledično pa je prikrajšanj za zadovoljstvo in veselje ob doseženih rezultatih in ob razvijanju svojih sposobnosti. Lenuh je človek, ki zakopava svoje talente, pravi Tomaž Špidlik.

Nihče od nas si ne želi biti len in len človek je pravzaprav žrtev svoje lenobe, a kako jo lahko premagamo? Če bi pričakovali spremembo od danes na jutri, bi v večini primerov pričakovali preveč. A kot pravi pregovor: počasi se daleč pride, tudi pri premagovanju lenobe lahko postopno razvijamo marljivost. Lenega človeka je strah ovir in naporov, zato je smiselno, da napore in ovire razdelimo na čim manjše koščke. Če bi gospodinja že vnaprej videla vso posodo, ki jo bo v svojem življenju pomila, bi gotovo obupala. Ker pa pomije vsak dan le posodo od tistega dneva, pa kar gre...Poleg tega je dobro, da se urimo v premagovanju naporov in ovir-na začetku manjših in potem vedno večjih- s čemer postopoma izgubljamo strah in odpor pred njimi.

Ujemimo dobre navdihe
Lenoba je greh opuščanja dobrega. Da bi se ji postavili po robu je najbolje, da dobre stvari, ki nam pridejo na misel naredimo takoj. Potrebno je le malo napora, da jih naredimo, takrat, ko nam pridejo na misel, ali da naredimo vsaj prvi korak ali pa načrt zanje. Če dobre misli spuščamo mimo, ne da bi jih izkoristili delamo tako, kot bi imela jadrnica spuščena jadra. Pozitivne misli so kot veter, ki nam pomagajo delati dobro, če jih znamo ujeti v jadra svoje duše.

Ko razmišljamo o določeni stvari se je tudi lažje lotimo oz. moramo vložiti manjši napor, saj se, kadar delamo določeno stvar ali razmišljamo o njej, naš organizem naravna na to dejavnost in mobilizira energijo ter sposobnosti in dotično stvar lažje naredimo, kot če so notranji viri bolj razpršeni. Namesto, da čakamo na tak trenutek, ko nam bo prišlo 'samo od sebe' na misel tisto, kar želimo narediti, pa lahko tudi zavestno začnemo razmišljati o tej stvari. Predstavljamo si lahko, kako to stvar že počnemo in si morda celo zapisovati načrt zanjo. Na ta način bo potrebno manj volje ali 'prisile' za preklop v to dejavnost. Predstavljamo si lahko tudi rezultate te dejavnosti, ki jih želimo doseči. Če začnemo kar delati, je za to potreben precej večji napor, kot če to najprej naredimo v mislih.

Če želimo premagovati lenobo na določenem področju, na primer pri študiju, je pomembno da širimo ali ustvarjamo psihološki in komunikacijski prostor za dotično področje. Torej enostavno rečeno, da razmišljamo in načrtujemo, ter se z ljudmi pogovarjamo ali jim pripovedujemo o svojih načrtih in dosežkih. Pomembno pa je, da si za to najdemo ustrezne sogovornike, da nas ob tistih, ki se za to ne zanimajo ne bi minila volja do te dejavnosti, kar bi bilo ravnoi nasprotno od tega, kar želimo doseči.

Pri premagovanju lenobe je pomembno tudi, da ne odlašamo, ampak stvari naredimo takoj. Da bi si zadevo olajšali se lahko tudi prelisičimo in si rečemo, da bomo naredili le kako malenkost. Potem ko smo že pri delu, nas pa ponavadi 'potegne' in z lahkoto naredimo več kot smo si zastavili. Pomembno je da se osredotočimo predvsem na naslednji kotrak, pa čeprav imamo v vidu tudi dolgoročni načrt. In ravno ta dolgoročni načrt pripomore, da je vsak korak videti toliko manjši. Najbolj uspešni so namreč tisti ljudje, ki si zastavijo dolgoročne in visoke cilje, potem pa se vsakič sproti posvetijo predvsem naslednjemu, ki je le malo višji od tistega, ki so ga že dosegli.

Naredimo načrt
Pri zahtevnejših 'podvigih' je zelo koristno da si napišemo ali skiciramo načrt vključno s podrobnostmi. Pri tem ko delamo načrt že ustvarjamo psihološki prostor in premagujemo miselno ali duševno lenobo. Pogosto se nam že pri načrtu zatakne in če ne znamo napisati niti načrta, kako naj se potem sploh lotimo stvari? Neredko je ravno to, da ne vemo, kako bi se zadeve konkretno lotili razlog za dozdevno lenobo, to je, da se dotičnega opravila izogibamo.

Poleg tega da naredimo načrt, pa moramo določenemu opravilu nameniti tudi čas. Pri tem moramo poskrbeti, da ne bomo imeli preveč motenj, ampak bomo imeli dovolj miru, da bomo lahko zastavljeni načrt izpeljali. Kolikor več motenj imamo, toliko težje bomo opravili nameravano stvar.

Če nas strah ovira
Pogosto se je za to da bi se lotili nečesa treba spopasti z strahom, dvomom in negotovostjo. Pri tem je zelo koristno, da se jih čim prej znebimo, kar je na nek način najenostavneje, če se zadeve kar takoj lotimo, in strah ter dvome pustimo vnemar. Še posebej pa se ne smemo z njimi ukvarjati in jih pestovati. Če hočeš skočiti v mrzlo vodo, je najbolje da to storiš takoj, ker bolj kot odlašaš, manj je verjetno, da boš to sploh storil. Če se nikakor ne moremo znebiti strahu, dvomov ali odpora, pa je lahko, kot pravi Terezija deteta Jezusa, enostavno naredimo tako, kot da nas ne bi bilo strah oziroma ne bi imeli dvomov ali odpora.

Spočiti smo bolj učinkoviti
Čeprav morda ni samoumevno na prvi pogled, pa k premagovanju lenobe spada tudi počitek. Pomembno je, da z delom prenehamo, kadar smo utrujeni, in si odpočijemo, četudi še nismo naredili vsega, saj lahko sicer naredimo več škode kot koristi. Če z delom pretiravamo, se nam le-to lahko upre, poleg tega pa je, kadar smo utrujeni naša učinkovitost bistveno manjša, kot kadar smo spočiti.

Poleg počitka, se je potrebno dosežkov tudi veseliti si za njih dati priznanje. S tem ko se veselimo ob dosežkih razvijamo veselje do dela in če delamo z veseljem, nas je tudi manj strah ovir ter lažje premagujemo napore.