Diane Cohen, avgust 2009

Mediacija glede odnosov je pomembna za mnoga različna področja mediacije. V nekaterih primerih je celoten spekter zadev med udeleženci lahko povezan z vprašanji tona, subtilnega obnašanja, bontona, stila in pogleda na svet. Učinkovita pomoč udeležencem v tovrstnih zadevah je lahko ključna za razrešitev mnogih mediacijskih primerov in lahko pomeni dodano vrednost rešitve, ki se doseže v procesu mediacije. Prav to je bistvo mediacije med starši in otroki ter zakonske mediacije, po drugi strani pa je odločilnega pomena tudi za mediacijo na delovnem mestu, ločitveno mediacijo, vprašanje skrbništva in stikov, mediacijo med malimi podjetji, sosedska nesoglasja in za vse vrste mediacije med posamezniki, ki so v osebnem razmerju.

Ko so v mediacijski primer vpletena še druga konkretna vprašanja, je včasih možno doseči zadovoljiv rezultat brez dodatnega naslavljanja zgoraj omenjenih vprašanj, če pa to vseeno storimo, lahko dosežemo izredno cenjen transformativni vpliv na razmerje. Dodatno je lahko tudi način interakcije udeležencev v prostoru za mediacijo vprašanje, ki spodbuja ali ovira proces mediacije. V nadaljevanju so navedeni nekateri napotki, ki jih velja upoštevati kot pomoč udeležencem pri naslavljanju medosebnih vprašanj.

1. Mediacija glede načina interakcije ljudi v osebnih odnosih ni nujno drugačno kot mediacija glede konkretnih vprašanj. 

Ne glede na to pa so tri ključne razlike in sicer: udeleženec z medosebnim problemom le-tega morda ni razumel oz. izrazil v konkretni obliki; eden ali oba udeleženca medosebne zadeve ne jemljeta resno, ker menita, da gre »le« za vprašanje obnašanja ali en udeleženec ne verjame, da bi bila sprememba v obnašanju lahko trajna.

2. Pomoč udeležencem pri razmišljanju o čustvenih zadevah in izražanju le-teh v konkretni obliki. 

Ko je neko vprašanje označeno kot »čustveno«, se lahko zgodi, da ga udeleženec še ni doumel v zadostni meri oz. dovolj, da bi izrazil, kaj konkretno si želi. Na primer, en udeleženec meni, da je obnašanje drugega udeleženca do njega neprijazno, nespoštljivo ali nesramno, le-tega pa ne zna izraziti v obliki točno določenih dejanj druge osebe. Medosebna mediacija vključuje pomoč udeležencem pri razmišljanju in izražanju misli o zadevah, ki jih niso vajeni podajati na jasen način. Mediatorji premorejo veščine, s katerimi izpostavijo izraze, ki jih udeleženci uporabljajo ter jih tudi sami uporabijo z namenom pomoči udeležencem pri razlaganju, kaj na primer mislijo s »spoštovanjem« ali s katerim drugim izrazom. Mediator lahko povprašuje po primerih tovrstnega vedenja medtem ko lovi ravnotežje med izpostavljanjem primerov preteklega obnašanja, ne da bi določal, kdo ima prav in kdo ne. Torej, mediator ima možnost razkritja preteklih primerov vedenja z namenom razumevanja in pomoči pri urejanju zadeve, obenem pa se osredotoča na prihodnost.

3. Pomoč udeležencem pri tem, da medosebne zadeve vzamejo resno. 

Ko nekdo izpostavi nedefinirana ali občutljiva vprašanja osebnega odnosa, pogosto težko pripravimo drugega udeleženca do tega, da bi potrpežljivo poslušal, da bi pomagal razviti poglede na zadevo ali da bi ne-konkretne zadeve vzel resno. Lahko gre tudi za to, da udeleženec, ki je zaskrbljen glede neke medosebne zadeve, o slednji noče govoriti, čuti glede tega sram ali meni, da si zadeva ne zasluži prave pozornosti. Ne glede na to je bolj verjetno, da bodo udeleženci v prostoru za mediacijo sposobni resneje razpravljati o stvari. Dejstvo, da so udeleženci v prostoru, ki je namenjen rešitvi njihovih zadev in dejstvo, da mediator zadevo resno obravnava, je dovolj, da pritegne udeležence k sodelovanju. Istočasno dejstvo, da je mediator pripravljen potrpežljivo neposredno slediti in upoštevati udeležence glede tega, v kolikšni meri bodo izpostavili zadevo, vpliva na to, da se udeleženci počutijo varne, ko načnejo občutljivo temo.

4. Pomoč udeležencem pri naslavljanju njihovih skrbi glede tega, da sprememba v obnašanju ni trajne narave. 

Ta skrb s strani udeleženca ni nujno izražena, lahko pa udeleženec meni, da je nesmiselno razpravljati o spremembah v interakciji, saj glede na izkušnje z drugim udeležencem ni pričakovati, da bi se vedenje slednjega bistveno spremenilo. Pomembno je, da mediator pomaga udeležencu to skrb jasno izraziti, tako da se lahko nasprotni udeleženec na to odzove. Udeleženci se lahko konec koncev strinjajo, da sprememba ni verjetna ali da morajo udeleženci imeti možnost spremembo dokazati. Slednje je odvisno od udeležencev in bo različno od primera do primera.

5. Potrpežljivo postopanje v težavnih zadevah. 

Na nedavni mediaciji je večinoma govoril en od udeležencev, medtem ko je druga udeleženka sicer tiho sedela in se strinjala z večino stvari, a s prizvokom potlačene vznemirjenosti. Mediacija je zajemala vprašanje skrbništva in stikov, zato sem se hotela prepričati, da je materino soglašanje rezultat njene svobodne volje ter da zadevi namenja vso potrebno pozornost. To sem večkrat preverila in po enem izmed teh posredovanj je končno jezno izbruhnila, kako se dekle očeta njenega otroka udeležuje otrokovih prireditev. Na nek način sem čutila olajšanje, ker sem zdaj razumela, da se mati strinja z obravnavanimi zadevami in je njeno nelagodje povezano z nečim drugim: z dekletom. Po nekaj trenutkih razprave o vlogi dekleta sta se udeleženca strinjala, da to vprašanje sicer ne bo razrešeno v istem dnevu, a ne bo oviralo do takrat sprejetih odločitev.

6. Konkretno soglasje glede vsake medosebne zadeve ni vedno primerno. 

Pazljivo in tenkočutno moramo slediti udeležencem glede tega, ali želijo, naj se razprava nadaljuje v smeri doseganja soglasja ali pa je zgolj omemba vprašanja ali kratka razprava za udeležence v tem kritičnem trenutku bolj ugodna. V zgoraj navedenem primeru sem po povzemanju zadeve v zvezi z očetovim dekletom imela občutek, da sta udeleženca sedaj popolnoma razumela svoja čustva in čustva matere ter bistvo situacije. Ni bilo jasno razvidno, ali bo nadaljnja razprava ali soglasje glede zadeve dejansko potrebno. Udeležencema sem dala prostor, da pogovor končata, ga odložita za tisti trenutek ali pogovor nadaljujeta. Udeleženci so tisti, ki morajo določiti, katere razprave so najbolj koristne in produktivne.

7. Tihi udeleženec. 

Če spet vzamemo isti primer, vidimo, da gre tudi tu za tihega udeleženca: nekoga, ki ni povsem odkrit glede svojih misli in idej. V tem konkretnem primeru je udeleženka soglašala z vsemi pomembnimi vprašanji, jaz pa sem se morala prepričati, da je bilo njeno strinjanje tehtno. V drugih primerih je situacija lahko nasprotna: udeleženec lahko izraža nestrinjanje, ne da bi povsem razložil zakaj in ga je morda potrebno od tega odtegniti. Vseeno je obema situacijama skupno to, da je udeleženec na nek način čustveno razpoložen. Menim, da so udeleženci upravičeni do odločitve, ali naj te občutke delijo ali ne. Mediatorjeva naloga je zagotoviti, da se o kakršnihkoli zadevah, ki so predmet razprave, razpravlja in z njimi soglaša na tehten način. Raziskovanje čustev, ki niso prostovoljno odkrita, ni mediatorjeva dolžnost. Po drugi strani pa je pomembno zavedanje udeležencev, da se lahko, če to želijo, odprejo glede zadev, ki so še v začetni fazi, neoblikovane, nejasne, nedoločene ali medosebne ter jih poskusijo razviti znotraj prostora, tako da si lahko vsak udeleženec ustvari novo razumevanje stvari in le-ta dobi konkretnejšo obliko, ki jo je mogoče rešiti med udeleženci.

8. Samo-pravičniški udeleženec. 

V zgoraj navedenih primerih je bil oče sprva ekstremno vljuden in očarljiv, mati pa je tiho besnela, čeprav sta se strinjala o mnogih stvareh. Potem ko je mati spregovorila o dekletovem udeleževanju otrokovih prireditev, se je oče obrnil k njej s karajočim in jeznim tonom. Požugal ji je s prstom in rekel, da se morata obnašati kot dva odrasla. Na tisti točki je povzemanje stališč udeležencev očetu ponazorilo, da obstajata dve perspektivi tega, kaj je primerno glede na okoliščine in jasno sporočilo, da v situaciji ni nobenega »prav« ali »narobe«. To mu je pomagalo opustiti obtoževalni pristop, ki bi najverjetneje povzročil, da bi bila mati še bolj jezna in obrambno razpoložena.

9. Jezni udeleženec. 

Jezni udeleženec je prav tako lahko samo-pravičniški, tih, nejasen ali vse troje. Pri ravnanju z jeznim udeležencem je ključno, da mu pomagamo jasno in natančno izraziti, zakaj je jezen. Istočasno slednje pripomore tudi k temu, da imajo udeleženci na voljo neko praktično zadevo, o kateri lahko razpravljajo in jo rešujejo. Jeza je lahko preprosto le simptom frustracije, da mnenje nekoga ni slišano s strani drugega udeleženca. Ko mediator pomaga negovati tehtno komunikacijo, lahko jeza izgine.

10. Nejasni udeleženec. 

Tako kot je moje povzemanje povzročilo, da je oče opustil svoj obtoževalni ton, je lahko istočasno, paradoksalno, sprožilo razmišljanje matere o izrečeni obtožbi. Ali je bila dejansko otročja? Kaj je otročje? Zdelo se je, da premišljuje, ali je upravičeno zahtevala, da se dekle ne udeležuje otrokovih prireditev. Mati je potrebovala čas, prostor in zasebnost za prevrednotenje svojih misli. Ne glede na to pa mi je bilo jasno, da se je zgodil premik v načinu razmišljanja pri obeh udeležencih.

11. Ponosni poraženec. 

Ko na mediacijskem srečanju en udeleženec zavzame določen pogled na situacijo, drugi udeleženec pa teži k nasprotnemu stališču, se pogosto zavem, da bo morda težavno ponovno obnoviti potek pogovora. Če se mediacija linearno nadaljuje tako, da en udeleženec dokazuje, kako bi se moralo dekle udeleževati prireditev, drugi pa trdi, da se ne bi smelo, je lahko udeležencema zelo težko spremeniti njuno mnenje, preprosto že zaradi same človeške narave. Nihče noče izpasti kot tisti, ki se je vdal. Seveda se dogaja, da se udeleženci nenadoma strinjajo s perspektivo drugega ali da se odločijo za opustitev svojih ugovorov. Toda nekateri udeleženci se zelo težko vdajo. Slednje je celo bolj verjetno, ko je bil en udeleženec nesramen, obtoževalen ali samo-pravičniški. Vdaja na tej točki povzroči, da se udeleženec počuti osramočenega. Pri omogočanju udeležencem, da si premislijo, če želijo, sta pomembni dve stvari. Prva stvar je pomoč udeležencem pri razumevanju, da obstaja dvoje (ali več) perspektiv in ne gre za vprašanje, kdo ima prav in kdo ne. Spreminjanje dialoga razreši nesporazume in omogoči udeležencu, da sestopi iz nadrejenega položaja brez sramu oz. celo ponosno. Druga stvar pa je dovoliti, da se tema začasno ali trajno odloži. To se lahko doseže z vprašanjem v pravem trenutku: »Ali bi se o tem radi pogovorili sedaj ali se lahko k temu vrnemo kasneje?«. Mediator se nato naknadno odloči kdaj, kako in ali je primerno oz. nujno, da se udeležence ponovno povpraša, če želijo govoriti o odloženi temi. Omogočanje udeležencem, da si elegantno premislijo ali vrnejo k temi z novim lastnim pristopom, lahko pospeši spremembo pozicij brez ponižanja.

Če povzamem, mediiranje v medosebnih zadevah je čudovit način pomoči udeležencem pri obnovi njihovih razmerij, razreševanju nesoglasij in pri približevanju k mirnejšemu, bolj razsvetljenemu in spremenjenemu zavedanju udeležencev o njih samih ter o njihovih razmerjih. Mediator je na pravi poti, če bo upošteval metode rahločutnega mediiranja in pazljivo pomagal udeležencem, ne da bi teptal njihovo pravico do izbire želene teme, trajanja, časovne usklajenosti in globine razprave.

www.mediate.com

Prevedla: Maja Vršič

Janet E. Mitchell, september 2003

»Mama bi morala živeti v domu za starejše občane, kjer lahko dobi pomoč, kadar jo potrebuje.«

»Nikakor! Mama želi ostati v svoji hiši in če bi ji le malo več pomagala, bi lahko.«

»Otroci, zakaj se ne razumete? Nisem vas vzgojila, da bi se na takšen način prepirali z družino.«

Odtujitev od družine lahko vpliva na vsa področja vašega življenja. Odrasli bratje in sestre se pogosto ne strinjajo glede nege, ki jo bodo v naslednjih letih potrebovali njihovi starši. Na žalost malo družin pomisli na vnaprejšnje načrtovanje oskrbe starejših družinskih članov. Ko so nato sprejete nagle odločitve v primeru nepričakovanega dogodka, lahko med brati in sestrami zaradi globoko prizadetih čustev nastane sovraštvo. Ker otroci načeloma cenijo naklonjenost staršev in sovražijo pristranskost, lahko dojemanje naklonjenosti staršev do tistega, ki skrbi zanje, vodi v sovraštvo med brati in sestrami. To lahko neugodno vpliva na zdravstveno in čustveno stanje negovalca, kar posledično povzroča trpljenje staršev. Dodatno sovraštvo nastane, če starš prepiše družinsko imetje na tistega, ki srbi zanj ali spremeni oporoko v njegovo korist kot znak hvaležnosti.

Raziskava je pokazala, da je skoraj 40 % odraslih otrok, ki nudijo nego svojim staršem, poročalo o resnih konfliktih s svojim bratom ali sestro. Konflikti so večinoma povezani z nezadostno pomočjo brata ali sestre pri negi staršev. Raziskavo je objavila Deborah B. Gentry v članku »Reševanje konfliktov med brati in sestrami srednjih let glede skrbi za starše«, v četrtletni reviji »Reševanje konfliktov«, vol. 19:1, jesen 2001, stran 35. Družine se vse bolj spreminjajo – so manjše, živijo pretežno v mestih in so geografsko vse bolj oddaljene druga od druge. Poleg tega so se spremenile tudi vloge spolov in prišlo je do številnih tehnoloških izboljšav na področju skrbi za zdravje, kar se odraža v daljši življenjski dobi. Gentry, stran 31.

Kaj lahko naredimo za ohranitev družinskih odnosov?
Ravnajte s starši tako, kot želite, da se ravna z vami, vračajte jim njihovo skrbno ljubezen in najdite strategijo, ki bo sprejemljiva za vse družinske člane. Dobre rešitve se začnejo s konstruktivnimi pogovori, ne s prepiri. Člani družine morajo doseči pošten dogovor, ki bo razdelil obveznosti med člane. Družinska mediacija je nova, učinkovitejša možnost za sprejemanje odločitev v krogu družine. Bratje in sestre v srednjih letih lahko pri iskanju najboljših rešitev sodelujejo s starši in ob tem ohranijo dostojanstvo in odnose. Tekom staranja bo še prihajalo do težkih sprememb v družinskih odnosih. Odrasel otrok lahko gleda na starša kot na modrega zaščitnika - nekoga, na katerega se lahko obrne v primeru hudega konflikta. Ko pa isti otrok postane negovalec starša, se bo družinska dinamika spremenila.

Kaj je družinska mediacija?
Mediacija je nov način odkrivanja najboljših možnih odgovorov na pomembna vprašanja, ki se nanašajo na kakovost življenja. Na mediaciji se vsi člani družine, vključno s starši, strinjajo s procesom in vključitvijo katerih koli drugih udeležencev. Lahko se odločijo, da se vključijo zakonci otrok, vnuki, drugi sorodniki, prijatelji staršev, negovalci, zdravstveni delavci, duhovniki in pravniki. Mediacija je časovno omejena in osredotočena na cilj. Sam proces mediacije je usmerjen k zagotavljanju varnega prostora za iskren, kulturen pogovor. V takšnem okolju se lahko razpravlja o razlikah, lahko se zberejo informacije in dosežejo sporazumi.

O kakšnih vrstah odločitev se lahko razpravlja?
Teme pogovorov so izbrane s strani družine in lahko vključujejo ureditev bivanja staršev, zdravstveno in osebno nego (kot npr. sposobnost vožnje avtomobila), oskrbo v primeru usodne bolezni, vzdrževanje doma in popravila, finančne zadeve, strokovno nego na domu, vprašanja glede premoženja in upravljanja s premoženjem, skrbništva, pooblastil, kot tudi vprašanja odnosov med starši, starimi starši in vnuki. Družine lahko uporabijo mediacijo, da se izognejo skrbniškim postopkom, kjer je potrebno poslovno nesposobnost staršev dokazati na sodišču. Starši in otroci lahko sodelujejo pri oblikovanju sporazuma, ki bo določal, kateri od otrok bo staršev pooblaščenec in kateri bo odločal o zdravstveni negi.

Kakšna je vloga družinskega mediatorja?

Družinski mediator:

• je nevtralna, tretja stran, ki pomaga družini, da s primernimi postopki doseže resnično soglasje glede odločitev, ki se tičejo skrbi za starejše družinske člane.
• pomaga razčistiti nesporazume, skrbi za izražanje resničnih čustev in pomaga družini ostati na pravi poti.
• pomaga družinskim članom »pozdraviti« prizadeta čustva in se izogniti občutkom krivde ter samopomilovanja.
• skrbi za bodoče spremembe njihovega pisnega sporazuma, če nastane potreba za to.
• starše vključi v proces tako, da osredotočiti na njihove zmožnosti in ne na njihove opazne nezmožnosti. Odvetniki se pogosto ukvarjajo izključno s skrbniki ali zastopniki, medtem ko so starši na mediaciji v postopek vključeni v celoti oziroma v največjem možnem obsegu.
• spodbuja družinske člane, da se osredotočijo na tisto, kar je za njihove starše najbolje.
• pomaga članom družine pomisliti na čim več možnosti in
• članom družine pomaga te možnosti ovrednotiti, medtem ko družini prepusti odločanje.

Česa družinski mediator ne počne?

Družinski mediator ne:

• sprejema nobenih odločitev namesto družine. Namesto tega mediator skrbi, da se družina osredotoči na prioritete in priložnosti za razjasnitev zadeve.
• nudi družinske terapije, čeprav ima lahko mediacija tudi terapevtske učinke.
• uporablja prava, medtem ko je v vlogi mediatorja, četudi je veliko mediatorjev tudi pravnikov. Vseeno pa so člani družine upravičeni do pravnih nasvetov svojih pravnikov v vsakem delu procesa, preden podpišejo kakršenkoli sporazum.

Kakšno vlogo imajo družinski člani na mediaciji?

• Člani družine sprejemajo odločitve s svojimi sorodniki in za svoje sorodnike, čeprav se njihova mnenja lahko razlikujejo, prav tako pa se lahko razlikuje obseg časa, prostora in finančnih sredstev, s katerim razpolagajo. S tem, ko so starši vključeni v proces v največji možni meri, ohranjajo svoje dostojanstvo in neodvisnost.
• Mediacija zbliža družinske člane z namenom izboljšanja njihovih komunikacijskih veščin in medsebojnega sodelovanja.
• Namesto, da finančni izdatki in obveznosti bremenijo le enega otroka, se lahko porazdelijo in
• otroci, ki se mediacije ne morejo udeležiti zaradi oddaljenosti, lahko v procesu vseeno sodelujejo s pomočjo telefona ali drugih elektronskih medijev.

Kakšne so prednosti družinske mediacije?

• S tem, ko so starši v največji možni meri vključeni v odločanje, lahko obdržijo dostojanstvo in neodvisnost.
• Namesto, da finančna izdatki in obveznosti bremenijo le enega otroka, se lahko porazdelijo.
• Udeleženci lahko oblikujejo načrt »po meri«, ki za njih dobro deluje.
• V zasebnem, neformalnem okolju mediator družinskim članom pomaga premagati ovire, ki ovirajo reševanje problema.
• Družine, ki se obrnejo na družinsko mediacijo, lahko izboljšajo svoje odnose in izkažejo ljubečo skrb do svojih staršev.

»Tako sem zadovoljna, da si se strinjal s tem, da boš skrbel za mamo tri tedne na leto, da grem lahko na počitnice. Pomaga mi že to, da vem, da si mi na razpolago in prav tako cenim tudi tvoje denarne prispevke.«

»No, zdelo se mi je edino pravično, da si deliva odgovornost. Samo zato, ker živiš blizu mame, ne pomeni, da moraš biti edini otrok, ki skrbi zanjo.«

»Tako zelo sem vesela, da smo se skupaj dogovorili. Zdaj vem, da lahko otroci računate drug na drugega, ko mene več ne bo.«

www.mediate.com

Prevedla: Urška Grubar

Diane Cohen

Mediacija me je pritegnila zaradi svoje edinstvene sposobnosti ustvarjanja »večje sreče«. Ko sem leta 1995 opravila svoje prvo mediacijsko izobraževanje, sem zaslutila, da bi mediacija lahko omogočila posameznikom, da bi jasneje razmišljali o tem, kaj si želijo ter da bi bolje komunicirali in bili v večji meri razumljeni s strani drugih, prav tako pa bi mediacija ljudem pomagala priti do zadovoljujočih rešitev njihovih dilem. Prepričana sem bila, da bi se te cilje lahko apliciralo na mnoge stvari v življenju, zaradi katerih so posamezniki nesrečni. Mediacijo sem videla kot alternativno možnost za terapijo, primerno za ljudi, ki niso iskali »obravnave«* pri strokovnjaku za duševno zdravje.

Postali smo družba, v kateri je reševanje problemov prepuščeno strokovnjakom za duševno zdravje, čeprav mnogo problemov nima z duševnim zdravjem ničesar skupnega. Problemi so predvsem povezani z zbeganostjo; negotovostjo; pomanjkanjem komunikacije; problematičnimi družbenimi pritiski, cilji in pričakovanji; konflikti med osebnostmi; konflikti med posamezniki in družbenimi normami oz. pričakovanji ter s predsodki v zvezi z določenimi temperamenti in tipi osebnosti, rasnimi skupinami, usmerjenostmi itd..

Mnogo ljudi želi najti način za spopadanje s problemi, ki ne bi zahteval »obravnave« s strani strokovnjaka za duševno zdravje, vendar ne vedo, na koga naj se obrnejo. Mediacija, ki jo izvajajo usposobljeni in izkušeni facilitativni mediatorji, lahko tem posameznikom ponudi natanko to, kar iščejo. Mediatorji, ki se držijo načel nevtralnosti, samoopredeltve in spoštovanja, spodbujajo stranke, naj brez vnaprejšnjih idej razmislijo o tem, kakšne so njihove možnosti ter olajšujejo komunikacijo med strankami. Mediatorji lahko vodijo mediacijo tudi samo z eno osebo. Tovrstni mediaciji pravimo »coaching«, lahko pa nanjo preprosto gledamo kot na mediiranje med nasprotji, ki se pojavljajo v mislih določene osebe.

Na mediacijo ni potrebno gledati zgolj kot na proces, v katerem nevtralna stran pomaga ljudem priti do rešitve konflikta, temveč nanjo gledamo kot na proces, kjer nevtralna stran osebam omogoči, da so pripravljene narediti naslednji korak. To je lahko bodisi zbistritev miselnega procesa, komuniciranje z drugo osebo ali preprosto organiziranje posameznikovega mišljenja. Mediacija je lahko tisti dobri prijatelj ali tisti starš, ki želi pomagati in ki je lahko organiziran, analitičen in pronicljiv, ne da bi istočasno ponujal svoje rešitve. Nudenje rešitev je namreč neprimerno, saj je dilema, zaradi katere se je oseba odločila za mediaicijo, neka motnja v mišljenju ali odnosu, ki povzroča nezadovoljstvo. Edini način za spopadanje z nezadovoljstvom je, da oseba poskuša le-tega razumeti in najti rešitev zanj. Zunanji opazovalci nimajo vpogleda, ki bi jim omogočal resnično razumevanje dileme in določanje najboljšega način za njeno reševanje - to sposobnost ima le oseba. Mediator lahko podpira in usmerja razmišljanje osebe, samo razmišljanje pa je v domeni osebe same.

Čas je, da se svetu predstavi, kaj mediacija ponuja. Terapija je primerna za tiste, ki želijo »obravnavo« strokovnjaka za duševno zdravje. Mediacija pa je za tiste, ki potrebujejo pomoč v zvezi z določeno zadevo ali problemom. Če na mediacijo gledamo na ta način, nam postane jasna potreba ljudi, s katero so se spopadali ne da bi se tega sploh zavedali.

Mediatorji, ki so opravili usposabljanje in pripravništvo pod nadzorom mentorja na področju mediacije kot je npr. mediacija v lokalni skupnosti in ki so začeli izvajati mediacijo v zvezi z razmerji (imenujemo jo tudi mediacija med partnerji, zakonska mediacija, mediacija med pari), družinsko mediacijo, mediacijo med straši in otroki ter mediacijo z eno osebo (t.i. coaching), med drugim poskušajo zadovoljiti potrebo po tovrstni storitvi. Takšen razvoj in način dela pozdravljam, vendar moramo biti še posebej pozorni na to, da so mediatorji v procesu facilitativne mediacije dobro usposobljeni, primerno izkušeni in nadzorovani s strani mentorjev.

*Opomba avtorja:

Besedo »obravnava« v tem članku uporabljam v smislu kateregakoli pristopa, ki ga strokovnjak za duševno zdravje uporablja pri svojih pacientih ali strankah in ki ga lahko izvaja le, če je za to posebej izobražen.

www.mediate.com

Prevedla: Maja Vršič

• Mediacija glede oskrbe starejših družinskih članov
• Mediacija kot alternativa za terapijo
• Mediacija glede odnosov
• Ali bi transformativni model mediacije in obnavljalna pravičnost lahko naredila spremembo?
• Samozavedanje v mediaciji
• Umetnost in znanost povzemanja v okviru mediacije
• Slogi mediacije